Sinoči smo v parku Muzeja Sartorio v Trstu razglasili zmagovalce gledaliških nagrad tantadruj, za katere se s svojimi produkcijami potegujemo tri primorska gledališča: Gledališče Koper, SNG Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče iz Trsta.
Žirija, ki so jo sestavljali, Matej Bogataj, Martin Lissiach in Ana Perne, je določila, da tantadruja za najboljšo predstavo v celoti prejme ustvarjalni kolektiv avtorskega projekta V potu mojega obraza v režiji Sebastijana Horvata in dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića, v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica.
Nagrado tantadruj za igralski dosežek so podelili Anuši Kodelja za vlogo Anuše v avtorskih projektih 1979, 1980 ter 1982 v režiji in dramaturgiji Tomija Janežiča ter v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica in v koprodukciji GO! 2025, Ustvarjalnega centra Krušče ter Slovenskega mladinskega gledališča.
Nagrado tantadruj za (ne)vidni dosežek pa je prejel Domen Lušin za oblikovanje svetlobe in avtorstvo videa v uprizoritvi po romanu Alessandra Baricca Ocean morje v režiji Ivana Lobode in dramaturgiji Helene Šukljan ter produkciji in izvedbi Gledališča Koper. U utemeljitvi nagrade so člani žirije zapisali:
»V Bariccovem romanu Ocean morje ni le naslovni junak, enak drugim, ki so v letovišče na koncu sveta prišli po odgovore in ozdravitev. Je skrivnostna sila, ki v notranje napetih in včasih že skrhanih in negotovih iskalcih in fantastih povzroča spremembe in jih sili k odzivom, takšnim in drugačnim. Vse to ostaja tudi v uprizoritvi koprskega gledališča in v režiji Ivana Lobode. Pri tem natančno, čeprav pomensko razprto, gradi včasih skrivnostne in celo malce čudaške odnose med protagonisti s sugestivnimi in v pomenih razprtimi atmosferami. Oblikovanje svetlobe in videa Domna Lušina igra pri tem ključno vlogo. S projekcijami morja, za katere se zdi, kot da skrivnostno morje vdira v prostor in preplavlja poskuse protagonistov, da bi se mu približali in s tem ugledali poslednjo, tudi lastno resnico. Tudi z ostrimi svetlobnimi prehodi med prizori, ki so nabiti vsak s svojo mestoma pridušeno atmosfero. Predvsem pa s sencami, ki se vlečejo in padajo za nastopajočimi, za katere se zdi, da kažejo vse tisto, kar so v obmorski kraj na begu oziroma pri svojem iskanju prinesle osebe; sence so skrivnost, ki se potem razkriva v njihovih akcijah in v konverzaciji. Lušinovo oblikovanje svetlobe ne le poudarja sugestivne atmosfere, temveč nas opozarja, da smo vsi del istega, da je morje naša končna usoda, hoteli ali ne.«
Nagrajencem, še posebej Vladimirju Jurcu, dramskemu igralcu in dolgoletnemu članu ansambla Slovenskega stalnega gledališča, ki je prejel nagrado tantadruj za življenjsko delo, iskreno čestitamo!
