Spoštovane abonentke in abonenti, dragi gledalci in gledalke!
Tole povabilo k vpisu abonmaja bi se lahko imenovalo Slepa vera ali pa Leteče sanje, saj oboje potrebujemo, da naše življenje napolnimo z močjo, s katero krmarimo svoj vsakdan. Zadnja leta ljudje nismo zmogli moči za nobeno pametno sintezo, analize pa je toliko in v dometu, ki nas paralizira, da je Tičev TV-lik Ane Lize osebnost s spoštljivo integriteto, zdravimi ambicijami, predvsem pa z veliko ljubezni do sočloveka in z veliko poguma. Da o humorju ne govorim. Težko se primerjamo z likom, ki je nastal pred 23 leti, saj ga niso izčrpale nesmiselne vojne, predvsem pa slaba vest, da nasedemo vsaki, četudi iracionalni razlagi, zakaj moramo danes ubijati otroke. Nekatere. Drugi otroci bodo počasi umirali kasneje, zaradi tesnobe in občutka krivde. In naša slaba vest, o kateri gre beseda, potrebuje opravičilo v našem vsakdanu: angažiranem družbenem življenju, kjer produciramo lerlauf s številnimi praznimi političnimi programi in impotentnimi angažmaji, se izčrpavamo s številnimi fb in sploh omrežnimi resnicami, strahovi in izključevanji, prav takrat, ko se pridušamo, da smo vključevalni. In če bi si radi, utrujeni od boja za našo edino pravo stvar, odpočili ter se odžejali v zajetju lepote in umetnosti, hitro ugotovimo, da je imamo bore malo. Take, ki bi nas pomirila in dala upanje. Take, zaradi katere bi si očistili prah vsakdanjosti s svojih las in oblek. Zaradi katere bi naše sanje dobile zagon in naše hrepenenje navdih.
Mi, ki se ukvarjamo s produkcijo tovrstnih proizvodov, smo prav tako narejeni iz istih strahov, preganjajo nas bolj ali manj neokusni, bolj ali manj vidni dekreti posameznih vladajočih želja, zakriti v birokratsko-administrativne neumnosti, ki izčrpavajo tako njih kot nas. Njih, ker hitijo uresničevati svoje programe, a jih življenje prehiteva z velikansko razliko in s tem frustrira, nas, ker moramo ob vsem tem še pravočasno ustvarjati program, ustvarjati nova življenja predstav, knjig, koncertov, baletov, ki naj bi vam lajšali življenja. In ni lahko, če si občutljiv, kar mi smo, in moramo biti. In ni lahko, če si ranljiv, kar mi smo, in prav je tako. Sicer vas ne bi slišali, vas ne bi videli. Je pa v nas nekaj neuničljivega. Verjetno je to vera, da lahko zgodbe, literatura, poezija rešijo svet, ker obnavljajo zavest o svetu. Verjetno je to vera, da resnica ni posedovanje, ampak iskanje, da je dvom najboljši prijatelj resnice. Ljubeče predajanje občinstvu, ljubeče podajanje in razdajanje v poklicu, ki je vsako leto težji. V času, ko se apelira na čuječnost in empatijo vsepovprek, kot da nas bo to rešilo slabih navad, odločitev in strahopetnih dejanj, smo v gledališču edini, ki znamo s tem upravljati. Ali kot piše Oscar Wilde: »Človekova čustva je mogoče hitreje razburkati kot njegovo inteligenco, zato veliko lažje pokažemo sočutje do trpljenja kot do misli.« Svet, ki ga uprizarjamo, je naš svet, igralec je le okno, skozi katero pogledamo vase, pesnik je naš glas, ki poje o nas, glasbenik je struna, ki vibrira nas. Mogoče se ne prepoznamo vedno takoj, ker gledalec mora snov tudi predelati in o njej razmisliti. Ni naključje, da Sigmund Freud umetnike imenuje »naši dragoceni zavezniki«.
In zdaj vas prijateljsko vabim, da se nam pridružite na sprehodu po ulici predmestja, kjer v devetih hišah domujejo naše zgodbe. Najprej bomo pogledali v prvo; za lahno pozibavajočo se zaveso še vedno tople jeseni dva para, ki se nekako smešita. Njihovo merjenje moči v več različnih verzijah je izguba časa. Do potankosti so razvili veščine podcenjevanja in samopodcenjevanja. Njihovo druženje je komično. V drugi hiši odmeva smeh najstnikov, sirot. V drugi hiši nad vrati visi ogromen napis: »družina ne raste zmeraj pod isto streho«. Zelo dobro in zdravilno je to vedeti. V tretji hiši s prelepim pročeljem, kot bi jo opisala Ela Peroci, »vse hiše so bile bele in vse strehe rdeče«, pa zgodba Prešernovega Krsta, »ne boj, mesarsko klanje«, ki ga živi Olga, zaklenjena v svoje stanovanje in v samo sebe, da bi na pogorišču svojega življenjskega boja kot Feniks poletela sebi naproti. V četrti hiši je ogromno ljudi z inštrumenti. Igrajo, muzicirajo, pojejo. Vabijo nas. Z glasbo se povežemo iščoče se duše. V peti, zelo stari hiši, gostijo zdravilca, guruja, politika, vsevedneža. V to hišo prihajajo različni in isti Tartuffi že mnogo stoletij, in mi si bomo ogledali to nesrečno družino, ki se v vseh teh stoletjih ni naučila prepoznati svojega gosta in ga pustiti pred vrati. Šesta hiša ima velik vrt in na njem posedajo samo stari ljudje. Nad vhodom je velik napis Paradiž. Nas zanima? Bi jih obiskali? Ali raje ne? V sedmi na majhnem balkonu sedita ona in on. Zajtrkujeta v tišini. Kje je tisto nekaj, kar ju je povezalo? Do večera ne bosta vedela, da je stati ob strani edini smisel razmerja. V osmi, najbolj običajni hiši, se ne sliši ničesar. Za hišo dva prijatelja ob pivu pričakujeta obisk. Zelo sta vznemirjena in ne vesta, da ni res, da vsaka ženska potrebuje moža. Nekatere ne potrebujejo niti moževih prijateljev. Kako že rečemo? Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. In čisto v zadnji, deveti hiši, na podstrešju, se skriva cela družina. Neopazno jim prijatelji ponoči prinašajo hrano. Z njimi je nekaj narobe, da ne morejo kot preostali normalno živeti v hiši. Hiša je videti prazna in zapuščena. Deklica Ana piše dnevnik svojega mladega življenja. V njeni mali sobi je več upanja kot v vseh hišah te predmestne ulice. Ne ve, da jo bodo kmalu odpeljali v koncentracijsko taborišče. Zakaj? Kaj je tako narobe z njimi?
Veselim se naših gledaliških večerov in veselja, da smo skupaj, veselim se umetnosti, prijateljstva in upanja.
Vabljeni k vpisu.
Katja Pegan
Direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper
