Pred nami je čudovita sezona!
Pred nami je jubilejna, dvajseta sezona Gledališča Koper, v katero vstopamo povezani in močni, kot nismo bili še nikoli. Morda se sliši patetično in ceneno, je pa daleč od tega. Naše majhno gledališče je v tem letu pokazalo, da je njegov umetniški ansambel sposoben premagovati še tako velike težave, ko gre za gledališče, ko gre za ljudi.
Letošnji marec je ustavil svet, ni pa ustavil nas. Brali in igrali smo za vas in za vaše otroke in vnuke na družbenih omrežjih ter takoj, med prvimi, začeli z vajami za veliko koprodukcijsko predstavo Stoletje mjuzikla; prvo premiero 27. Primorskega poletnega festivala, ki si jo boste lahko ogledali tudi v letošnjem abonmaju. Mjuziklu sta sledili še dve premieri, zvezde so svetile nad ustvarjalno silo, strastjo in radostjo poletnih odrov ves julij in avgust. Mi pa smo skrbeli za vašo varnost, kot je bilo priporočeno. In zdaj, na začetku septembra, odpiramo vrata in vas vabimo, da se z nami vrnete v dvorano.
Gledališče in druge kulturne, znanstveno-raziskovalne ustanove, šole in univerze oblikujejo urbano krajino prostora ter s tem raven demokratične in politične kulture. Tega pa se zgolj z retoriko, pa naj bo še tako prepričljivo narodotvorna in napredna, ne da. Tudi z ohranjanjem mitov ali pa razbijanjem teh na družbenih omrežjih, se ne da. Trdo delo, predanost, inovativnost, zdrava samozavest in zavezanost profesionalnemu delu so poleg človekoljubja tiste vezi, ki preprečujejo razpad družbe, v človeku pa krepijo psihološko odpornost, ali kot danes radi rečemo: »sposobnost duševnega in čustvenega obvladovanja krize in hitro vrnitev v stanje pred njo«. Prav zaradi teh lastnosti mojih sodelavcev je naše gledališče lahko z vso resnostjo sprejelo družbeno odgovornost do prostora, se uprlo strahu in malodušju in zmagalo. Boljše popotnice v jubilejno, dvajseto sezono, si ne bi mogli želeti.
Z Lorco in njegovo Hišo Bernarde Alba začenjamo.
Bernardine hčere v primežu svoje tiranske matere in tradicije, razboljene od strasti in bolečin. (»Vsaka ženska potrebuje moža, celo če v njej utiša in zatre pesem,« piše Khaled Hosseini o strahu afganistanskih mater.) Kljub vsemu pa Bernardine hčere še vedno sanjajo, hrepenijo, se osvobajajo in napovedujejo nove čase. Novi časi so vedno pred nami, čeprav se svet v svojem bistvu sploh ni toliko spremenil. Tehnološki napredek je pognal za človekom sledilce in čipe, njegove zavesti pa ne more ujeti. Človek se je spravil v velike vojne, v velike izgube in žrtve in potem kot letalo v zračnih vragolijah nenadoma obrnil smer v eros, v obnavljanje in slavljenje življenja, v Dionizove sobane. Le kdo bi razumel, če ne poezija: »Je potlej nerazumno, če ljubezen pravim ji, ki se v nje ljubezni pnem in strmoglavim?« (W. Shakespeare, 151. sonet, prevedel Srečko Fišer)
Ljubezen in strast se pneta skozi vsa naša leta in tudi skozi vso jubilejno sezono. Ljubezen in njena senca, ki ji igralec mora priti do dna. In igralci so močnejši od senc, saj nosijo svetlobo zgodb. Njihov smeh je močnejši od krika, saj je njihov pogum rojen iz vere in optimizma. Nekoč so verjeli, da skozi njih govori božanskost, saj lahko predvidijo dogodke in duh časa.
Naj bo ta sezona posvečena njim, igralkam in igralcem. Vsem tem čudovitim ljudem, ki so dve desetletji skoraj vsak večer igrali za vas in izrekali smisel, za in namesto nas.
Bodite tudi letos z nami, potrebujemo vas bolj kot kadar koli.
Katja Pegan
Direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper
