Spoštovani bralci, dragi gledalci, cenjeni abonenti!
Letos se nosi optimizem in zato mi dovolite, da tokratno povabilo k vpisu nove gledališke sezone začnem z navdušenjem nad filmom Oblika vode, ki je spomladi slavil na podelitvi oskarjev, saj jih je od nominiranih 13 domov odnesel kar 4. Enega tudi režiser Guillermo Del Toro. Film je domišljijska romantična drama, v katerem se nema čistilka vladnega laboratorija zaljubi v morsko pošast, luskasto in izjemno bitje, morskega boga. Postavljena je v temačen čas hladne vojne v Ameriki in zelo jasno govori o življenju danes. Rasizem, šovinizem, spolna diskriminacija, politični diletantizem in razredno sovraštvo, vse to, poleg ljubezni, vidimo v tem filmu. Umetnost oz. presežek pa niso ta dejstva sama po sebi, ampak pripovedovalčeva moč, ki v gledalcu odpira svetle in jasne prostore. Del Tore v nekem pogovoru pravi: »Ne pritožujem se, dobro mi gre, morda zato, ker ne obupujem in ne krivim sveta okrog sebe.« Verjetno je ta mehkoba (osvetljena z žarkom transcendence), pa tudi intelektualna moč in lucidna humornost, potrebna, če želimo prebirati svet danes, ga znova in znova razlagati, iskati smisel in vrednost življenja.
Del Toro prepriča z iskrenim verjetjem v moč ljubezni. Da bi se ji najbolj približal, jo razume kot vodo: »Voda obliko prilagodi prostoru, in čeprav je lahko blaga, je tudi najbolj mogočna in voljna sila vesolja. Takšna je tudi ljubezen, mar ne?« Njegova junaka, iskalca bližine v svetu osame in teme, ne govorita, nema čistilka in morski bog se ne gibljeta v območju jezika. Ali kot pravi Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni: »Že zato, ker je ljubezen čustvo, se v območju jezika giblje po nekakšni praznini.«
V zadnjem kadru, ko pod vodo zaradi ljubezni tudi ona oživi in svetloba prvič posije v film, je jasno, da je bistvo ljubezni »odvzemanje smrti« (a-mors) po Normanu Brownu in da je »ljubezen edini prostor, v katerem se človek lahko izrazi zunaj vlog, ki jih je prisiljen prevzeti v tehnični družbi« (Galimberti). Del Toro posname prelep ljubezenski prizor, spremlja ga pesem, ki poje prav to, kar gledamo: Ne morem dojeti tvoje oblike, ker te povsod čutim …
Oblika vode je pravljica za odrasle, prav tako kot je pravljična Goldonijeva Pahljača v Ivančevi predelavi Ventilator. Veselim se novega Goldonija, ki se je v našem gledališču udomačil, veselim se ga, saj je Goldoni do ljudi prijazen, za nekatere celo preveč prijazen. Veselim se sveta, ki ga bo Jaka ustvaril skupaj z domačimi in madžarskimi igralci iz Novega Sada, ko bodo na koncu civilizacije le bitja, ki jih je genski inženiring spremenil v nenavadna živalsko-človeška bitja, pa tu in tam kakšen navihan amorček, ki jih bo preganjal v vročičnem ljubezenskem zanosu in bolečinah ljubosumja. Veselim se številnih jezikov, ki jih bomo slišali v tej pravljični predstavi – simfoniji glasov, jezikov, energij, melodij, gledaliških veščin in znanj. Veselim se Ivanca, njegovega iskrenega navdihovalskega daru, ki zna življenje in lepoto vdihniti v ne najbolj srečen čas.
Tudi junaki naslednjih premierskih uprizoritev imajo veliko težav s svojimi vlogami v družbi. Tudi njim se zdi, da bi se v ljubezni rešili svojih težav in našli smisel. Da jim bo lažje in v svojih življenjih udobneje. Suzana in Trevor, junaka Ayckbournove komedije Norčije v spalnicah sta avtorja številnih nesporazumov in težav, ki jih povzročata svojim prijateljem in staršem. Razvajena, narcisoidna in popolnoma nezrela ne razumeta, da »v ljubimkanju še najbolj primanjkuje ljubezni« (F. de La Rochefoucauld), ne vidita, da sta v imenu ljubezni nepoštena drug do drugega. Kljub norčijam, ki jih uprizarja, pa ta dobro napisna komedija le sporoča, da sta za zgraditev osebnosti potrebna zdržnost in red, za dober odnos pa dovolj bližine in prava mera svobode. Predvsem pa radost. Radost, brez katere bi večino junakov te komedije poslali k psihologom in podobnim strokovnjakom, da ne bi brezglavo lomastili po svetu in lomili vsega pod sabo.
Trojica sorodnikov, ki v drami katalonske avtorice Deklice ne bi smele igrati nogometa išče razloge za nenadno hudo nesrečo vpletenih svojcev in ustvarja izredne razmere, v katerih preskoči sumničenja, se takoj loti obtoževanja vsepovprek. Njihov strah je agresiven. Umberto Eco to zelo natančno opiše: »Nič ne daje preplašenemu človeku večjega poguma kot tuji strah«. Trojica sorodnikov, ki svoje življenje bere kot teorijo zarote, nehote razgali svoje problematične odnose z ljudmi, v imenu katerih zahteva resnico, pravico in kazen. Kako se ljudje morajo srečati sami s sabo – o tem govori to odlično besedilo. In držimo pesti, da jim uspe! Kajti kot pravi Jean-Claude Servais, belgijski risar stripov, ki ga v svoji zadnji knjigi o Trumpu navaja tudi Naomi Klein: »Ta čas zahteva optimizem, pesimizem bomo prihranili za boljše čase.«
Dragi naši gledalci, cenjeni abonenti, na naslednjih straneh preberite, ali se želite skupaj z nami podati v temo dvorane, kjer bomo videli, ali nam je uspelo priklicati svetlobo in morda tudi strast. Ker strast je vizionarska!
Katja Pegan
Direktorica Gledališča Koper
