16. 09. 2023

Drage gledalke in gledalci, spoštovane abonentke in abonenti!

Katja Pegan
Foto: Jaka Varmuž

Ko prebiram svoje lanskoletno pisanje, povabilo vpisa v novo sezono, se dobro spomnim groze in strahu, ki smo ju doživljali ob silovitih požarih v naši bližini, spominjam se tesnobe in skrbi, da bomo ostali brez vode, in urgentnih ukrepov vlade, da so nam jo potem vozili s cisternami. Spomnim se požrtvovalnih gasilcev in dima, ki smo ga videli z obale, in požganih dreves, ki še danes prekrivajo Kras kot mrtvi vojaki novodobne soške fronte. In seveda velike človeške solidarnosti. In ko pišem danes, ljudje še vedno ne dojamemo razsežnosti najnovejše naravne katastrofe, ko so stoletne vode prestopile bregove rek in na svoji siloviti poti pustile za sabo razdejanja, ki jih še nismo videli in ki jim nismo kos.

Težko sprejemam dejstvo, da se bomo vsako poletje borili z naravo in da na to ne bomo pripravljeni. Verjetno se vsi, ki odločajo o družbi, pa tudi mi sami, ko razmišljamo o sebi, sprašujemo, kako naprej. Lani se je veliko pisalo o napačnih strokovnih in političnih odločitvah o pitni vodi, ki segajo leta nazaj, letos lahko beremo, kar nam sporočajo vodarji Slovenije, »da so katastrofalne družbene in gospodarske posledice poplav spet posledica našega manj umnega poseganja v prostor in večkrat šibkega strokovnega znanja in izkušenj pri (ne)gradnji objektov«. Če zelo poenostavimo, zelo nam primanjkuje strokovnega znanja, s premalo izkušnjami se samozavestno spuščamo v sumljive in dvomljive projekte, ki jim nikakor nismo kos, nimamo vizije pa niti energije ne več.

Kaj lahko naredimo mi? Kaj lahko naredi gledališče, literatura, film, glasba? Samo to, kar moramo vsi. Popolnoma in do konca moramo delovati strokovno, profesionalno in etično. Strmeti moramo k strokovnemu usposabljanju, resnemu in zavzetemu delu, brez bližnjic, laži in pretvarjanj moramo z našim delom in z nami samimi graditi nasipe, ki bodo ubranili škodljivo samovšečnost, pritlehnost in neumnost. Najprej pri nas samih, da bomo lahko, dragi gledalci, ustvarjali za vas pošteno, in da bo naše delovanje koristno. Prav zato se moramo boriti na vseh ravneh, da se ohranijo naše kulturne ustanove, da se ohranijo ti varni nasipi, ki branijo naša skupna hrepenenja, jezik, sanje, želje. Če popustijo ti nasipi, ne bo več gasilcev, ki bi pomagali, in ne graditeljev, ki bi jih lahko spet zgradili.

In ko vas letos vabimo k vpisu, imamo pred očmi naš javni prostor, v katerem se moramo skupno spopadati s strahovi in aroganco (ne)vsevednosti. Dovoliti si moramo, da v naše življenje vstopa tudi poezija, lepota, da nam dobre zgodbe odpirajo vrata v pretresljiva življenja likov, ki jih uprizarjamo, ki jih naši igralci živijo za vas. V likih vedno najdemo sorodne duše in težko najdemo zgodbe, ki ne govorijo o ljubezni. Ker če ne govorijo o ljubezni vseh vrst, ne govorijo o človeškem hrepenenju in naših željah. Dennis Kelly, angleški avtor, ki ga bomo letos uprizorili, o svojih likih zapiše: »Mislim, da ne ustvarjam likov, ki so slabi, mislim, da ustvarjam like, ki želijo narediti pravo stvar, a jim ne uspe.« Prav tako je izvrsten tekst Yasmine Reza Bog masakra že vrsto let zelo aktualen z liki, ki kljub izobrazbi in omiki prestopijo meje spoštljivega dialoga in zdrsnejo v cinizem, zlobno retoriko in primitivizem. Kaj potem živimo? Ko je ogroženo življenje naših otrok, kako tanka je meja, ki nas loči od zločina? Kakšne odločitve naj sprejmemo, da bomo lahko nadaljevali z našim življenjem? Potovanje k samospoznavanju likov je šola osebne odgovornosti in družbene zavesti.

Antigona, besedilo, ki ga v zadnjem času intenzivno analizirajo sodobni filozofi ter v njem prepoznavajo sodobno ureditev in strukturo sveta, pa vendarle osmišlja njen prepomemben stavek, v katerem pravi: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.« Ali kot pravi Romeo Juliji v Župančičevem prevodu: »Prenesla me ljubezni je perut: / ljubezni ne ubrani zid kamen; / in kar ljubezen more, to si upa: / sorodstvo tvoje me ne zadrži.«

V naslednji sezoni bomo na našem odru videli veliko znanih in tudi novih igralcev, v abonmaju bomo videli več naslovov kot lani, videli bomo predstave različnih žanrov in poetik, gostovanja tujih in domačih gledaliških hiš, vse to v želji, da bi bile naše dvorane polne in vi, drago občinstvo, zadovoljni. Saj je, kot pravi naša najbolj znana gledališka režiserka Mateja Koležnik: »(Ampak) končni rezultat vse te matematike, komu poskušaš ugoditi, sebi, gledališki hiši, publiki, je vedno ta, da prazne dvorane nimajo smisla.«

Drago občinstvo, veselimo se vas!

Katja Pegan
Direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper