V mojstrskem oblikovanju verzov in prepletanju rim Iztoka Mlakarja, kar nas bo spet nasmejalo, se odpirajo številne zanimive zgodbe posameznika. Le-te pa niso le zabavne prigode, ampak tudi naše stiske, nemoči, odvisnosti, nezmožnosti odnosov, krize identitete, krize spola, narcisoidnosti, nerazumevanje drugačnih vrednot, novih pogledov in novih poti.
Stiske, ki nas vodijo v pobege v neresnične svetove, ki so nam danes na voljo skoraj na vsakem koraku, na ulici, na televiziji in računalnikih. Takšni pobegi nas vodijo v samo še hujšo izgubljenost s samim sabo, v boleč dvom, ki odpira eno najhujših vprašanj, zakaj še obstajati, zakaj smo tukaj, kako naprej, kaj sploh ima še smisel.
Izgubljene duše, ki nesrečno tavamo sem ter tja in ne vemo, kaj bi same s sabo.
Iztok z izjemnim smislom za humor predstavi tudi boleče nezmožnosti odnosov, ki se jih nekateri niti sami ne zavedajo, ker so le-ti odsev ne najbolj posrečene duševne dediščine in se ljubezen, namesto da bi se odražala z radostnimi besedami, odraža v močni burji in s trombami.
O ljubezni, večnem vprašanju.
Vedno manj se zaljubljamo drug v drugega, spomnil sem se budističnega modreca, ki pravi, vedno več nas živi v visokih blokih, ogromno ljudi na majhni kvadraturi, drug mimo drugega hodimo skoraj kot živi mrtveci, čustva pa izražamo svojim hišnim ljubljenčkom.
Ker se bojimo biti prizadeti, krhki, čustveno ranjeni, se po številnih neuspelih poskusih v ljubezenskih odnosih, v katerih dajemo svoje srce na pladnju; včasih si mislimo, da to res počnemo, vendar ni nujno da to drži, potem se raje zaljubimo v sami sebe ter se tako zaščitimo in smo na nek način mirni.
Vsaj predstavljamo si, da tako dosežemo lastno srečo.
S takimi zgodbami nas bo Iztok pripravil do smeha, grenkega smehljaja in nas
vsekakor prijetno povabil k razmisleku.
Prav tako ni pozabil na krizo identitete in na krizo spola, ki se tudi pojavljata v današnjem svetu.
Vedno se je pojavljalo to vprašanje, menim pa, da se zdaj to dogaja pogosteje.
Ne bi si drznil trditi, zakaj se to dogaja, lahko samo ugibam: morda zaradi želje po vzpostavitvi nove lestvice vrednot; zaradi želje po nekakšni duševni renesansi, ki se riše nekje na obzorju, vendar je zaenkrat le v nekakšnih meglenih skicah; zaradi želje po lastni svobodi mogoče, ki se je na trenutke niti ne znamo predstavljati, kaj to sploh je, vendar si jo vsi želimo.
Besedilo prav tako spretno govori o današnji nebrzdani želji po hitrem uspehu in hitrem tempu, ki si ga narekujemo sami.
Če samo pomislim, kaj vse lahko danes vidimo na televiziji, kaj vse lahko preberemo, pa pri tem ne mislim na dobre romane ali znanstvene članke, kaj vse nas nagovarja, da moramo biti več, da moramo preseči sami sebe.
Besedilo z nežnostjo in skozi smeh jasno sporoča, kako pozabljamo na sočutje, ki je ena bistvenih prvin našega bivanja že od prazgodovine.
Protagonisti, ki bodo zaživeli v novi predstavi, iščejo srečo, iščejo ljubezen, hitri uspeh, lagodje in razumevanje, pa se ne znajdejo najbolje.
»Je en čudn cajt, an vsak ku vje an zna, se moura znajt,« pravi avtor.
V teh čudnih časih nas bo težko ukrotiti, če se nas sploh še da, ampak upanje naj za vse nas še vedno umira zadnje. K temu, da bo imelo upanje možnost živeti dalje, bo gotovo pripomogel ogled predstave, saj je pred nami ustvarjalci besedilo, ki ponuja vpogled v posamezne usode, kot tudi usode večjih skupin, narodov in v usodo našega celotnega bivanja.
Pravijo, da če hočemo spreminjati svet, moramo najprej spreminjati samega sebe. Misel nekega generala je bila, če hočete spreminjati svet, si najprej vsako jutro posteljite posteljo.
Menim in upam, da nas je še mogoče ukrotiti, želel bi si, da bi se nas dalo, da bi razmislili o sebi, razmislili o drugih, da bi se znali smejati svojim napakam in si začeli prizadevati za sebe same, za druge in za prihodnji svet.
Rok Matek
Dramski igralec, Gledališče Koper
