Primorsko gledališko nagrado tantadruj, ustanovljeno z namenom, da ob izteku gledališke sezone vsakoletno počastimo najboljše primorske gledališke ustvarjalce in njihove dosežke, smo primorska gledališča letos – četudi z nekajmesečno zamudo zaradi zaprtja – prejšnji četrtek podelila že enajstič. Nagrado tantadruj za življenjsko delo je prejel novogoriški igralec Ivo Barišič, nagrado za igralski dosežek Marjuta Slamič, nagrado za poseben dosežek Slovensko stalno gledališče, nagrado za najboljšo predstavo pa Gledališče Koper s soproducenti za uprizoritev dramatizacije Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela.
V utemeljitvi nagrade tantadruj za najboljšo predstavo je komisija, ki so jo sestavljali novinarka Ivana Zajc, igralec Gojmir Lešnjak Gojc in urednik kulture Primorskih novic Andraž Gombač, zapisala: Tri desetletja po začetku vojne, v kateri je krvavo razpadla Jugoslavija, so se zgledno povezali kolegi iz Kopra in Prijedora iz Bosne in Hercegovine ter najmračnejše poglavje naše skupne zgodovine osvetlili povezani, združeni, da, lahko rečemo tako – pobrateni v najlepšem duhu nekdanje domovine. Glavni junak, mladi Vladan Borojević, gledalce s sabo popelje na popotovanje po Balkanu, kjer vztrajno išče očeta Nedeljka: Srba, oficirja nekdanje JLA, danes vojnega zločinca na begu. Večina gledaliških elementov – od scenografije z velikim televizorjem v osrčju, do retro glasbe – je podrejena tistemu, ki je v gledališču najpomembnejši: igralcu. Narode in narodnosti z vsemi njihovimi posebnostmi in razlikami tako duhovito, kakor presunljivo upodobi deseterica igralcev. Glasnost, veselost, prepirljivost in divjost Balkana jim uspe obuditi na vsega nekaj kvadratnih metrih, še posebej učinkoviti pa so ključni časovni preskoki, na odru izpeljani z minimalističnimi sredstvi. Predstava je pravzaprav podobna Jugoslaviji: je tako duhovita in živahna kakor tudi mračna in strašna. Je pa razlika: jugoslovanski politiki pred tridesetimi in več leti, žal, niso sodelovali, kakor danes znajo gledališki kolegi.
Čestitamo!
