Prostor človeka
Gledališče nastaja iz človekove potrebe, da bi razumel svet in samega sebe. Ta potreba danes ni nič manjša, temveč morda celo večja kot kadarkoli prej. Živimo v času politične negotovosti, vse večjih družbenih razlik, vojn, razpada zaupanja v institucije, in vedno globlje osamljenosti posameznika. Svet postaja agresiven in razdeljen in hrupen. Znašli smo se z občutkom nemoči, ujeti med nenehne informacije, pričakovanja prihodnosti in strahove. Prav zato gledališče danes ne more biti le prostor za zabavo ali estetsko udobje. Gledališče ustvarja prostor srečanja, dvoma, dialoga, vprašanj in predvsem prostor za človeka.
Večerni abonma sezone 2026/27 v Gledališču Koper je nastajal iz tega občutka nujnosti. Skupaj z umetniško vodjo Katjo Pegan sva izbirala besedila, ki prihajajo iz različnih obdobij in poetik, a govorijo o istem svetu — o človeku, ki v razpadajoči družbi poskuša ohraniti bližino, smisel in dostojanstvo. Predstavljajo skoraj natančno podobo sodobnega sveta — takega, ki nenehno pričakuje spremembo, pravičnejšo družbo, konec vojn, novo solidarnost in boljšo prihodnost, toda obenem ostaja ujet v občutek neskončnega odloga. V tej utrujenosti civilizacije, ki se premika, ne da bi zares vedela, kam gre, se vedno bolj razkriva tudi človekova nesposobnost bližine. Živimo v času neprestane komunikacije, vendar vse manj resničnega stika; govorimo več kot kadarkoli prej, vendar se vse redkeje zares slišimo. Odtujenost postaja nova oblika vsakdana, čustveni mraz pa prostor, v katerem rastejo nasilje, osamljenost in frustracija.
Prav ta notranji hlad danes vse močneje prežema tudi odnose med ljudmi. Vedno težje se zares poslušamo, srečamo ali samo ostanemo drug ob drugem, brez potrebe po obrambi ali dokazovanju. Intimni odnosi postajajo prostor nenehnega nihanja med bližino in oddaljenostjo, med željo, da bi bili ljubljeni, in strahom, da bi bili zares videni. V odnosih se tako nabirajo neizrečene potrebe, tišine, zamolčane bolečine, in občutek, da drug drugega pogosto zgrešimo prav tam, kjer bi si morali biti najbližje.
Tudi zato so zgodbe ljudi, ki jih srečujemo v izbranih besedilih nove sezone, tako boleče sodobne. Ne gre za velike junake ali izjemne usode, temveč za posameznike, ki v svojem hrepenenju, krhkosti, in osamljenosti postajajo presenetljivo podobni nam samim. Njihove zgodbe so včasih absurdne, drugič surove, groteskne ali smešne in duhovite, vendar vedno govorijo o isti temeljni potrebi — o potrebi po bližini, po razumevanju in po občutku, da v svoji notranji samoti nismo povsem sami.
V času, ko javni prostor vse bolj pripada najglasnejšim, najhitrejšim in najagresivnejšim, postaja gledališče eden redkih prostorov poslušanja, pomemben prostor srečevanja. Zato gledališča danes ne potrebujemo, da bi pobegnili od sveta, ampak preprosto zato, da bi ga sploh še lahko razumeli. Ustvarja namreč trenutke skupne prisotnosti, v katerih lahko v drugem človeku ponovno prepoznamo sebe, lahko si ponovno dovolimo nekaj preprostega in hkrati najtežjega: biti človek ob človeku. Tako lahko pogledamo drug drugega.
Ivan Loboda
Gledališki režiser in kurator sezone 2026/2027
