Deklice ne bi smele igrati nogometa

Čakalnica na oddelku intenzivne nege. Trije člani treh različnih družin, ki se med seboj ne poznajo – mati, dekle in fant –, nestrpno pričakujejo poročila zdravnikov o usodi treh njihovih bližnjih, ki so se, nihče ne ve, zakaj, znašli v istem avtomobilu in doživeli hudo prometno nesrečo. Vznemirjeni in zaskrbljeni se sprašujejo, od kod se poznajo ponesrečenci – šestdesetletni upokojeni založnik, tridesetletna profesorica uporabne matematike in dvanajstletno dekle, ki nadvse rado igra nogomet – in kaj so skupaj počeli na poti proti …

Igro, ki si za naslov jemlje materino največkrat izrečeno repliko in se sprva razvija kot napeta detektivka, v kateri poskuša trojica rekonstruirati nenavadno poznanstvo ponesrečencev, dodatno zapletejo vedno nova spoznanja o svojcih, še bolj pa čedalje neposrednejša medsebojna obtoževanja o odgovornosti za nesrečo, podtikanja o odnosih med ponesrečenci. Prav slednje pa očišče igre prenese na trojico čakajočih, s čimer igra postaja mojstrsko zastavljen okvir za ris psiholoških portretov posameznikov.

Besedilo mlade katalonske dramatičarke Marte Buchaca se bolj kot o vzrokih za tragično nesrečo (starejša ponesrečenca sta v komi, dvanajstletnica pa ne more govoriti) sprašuje o tem, kako dobro v resnici poznamo eni druge, kako dobro svoje najbližje, kako sami sebe? Zakaj takrat, ko ne vemo odgovora, tako kot mati, ki dekle obtoži, da je njen ponesrečeni oče zagotovo zlorabljal njeno dvanajstletno hčerko, najprej pomislimo na najslabše? Kaj se je zgodilo s pojmi, kot so ljubezen, solidarnost, pomoč, toplina, in zakaj smo lahko osamljeni v prisotnosti najbližjih?

Marta Buchaca (1979) je igro Deklice ne bi smele igrati nogometa napisala leta 2009 in je njeno četrto dramsko besedilo. Krstno je bilo še istega leta uprizorjeno v avtoričini režiji na GREC festivalu v Barceloni, leta 2014 pa je katalonska televizija po dramski predlogi posnela tudi TV-film.

Po začetku predstave vstop v dvorano ni več mogoč.