Norčije v spalnicah
Komedija o partnerskih odnosih| Premiera | 25. januar 2019 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
Sobota zvečer. Malcolm in Kate, ki sta se nedavno vselila v novo stanovanje, priredita zabavo, na katero – tudi zato, da bi morda vsaj nekoliko »uredila« skrhan odnos njunih dveh prijateljev – povabita tudi Trevorja in Suzano. Že tako napet odnos med partnerjema, ki tja prispeta ločeno, zaostri dejstvo, da je na zabavi nekdanje Trevorjevo dekle, ki Trevorja, jadikujočega nad svojim zakonom, v trenutku tolažbe poljubi. Poljub, ki ne ostane skrit, povzroči pretep med partnerjema, konča zabavo in prežene številne povabljence. Razburjena Suzana se po nasvet in pomoč zateče k Trevorjevim staršem, Trevor pa se – prepričan, da bo Suzana o poljubu poročala partnerju nekdanjega Trevorjevega dekleta – izgubi v noč … Konec je seveda pričakovano – srečen. Naslednje jutro se sprta zakonca najdeta in si kljub vsem nočnim peripetijam, zmotam in obtoževanjem – s kom je kdo preživel noč – obljubita, da bosta poskusila znova.
Dogajanje komedije, ki jo je britanski komediograf Alan Ayckbourn napisal sredi sedemdesetih let minulega stoletja kot odgovor na plehke farse, v katerih je pomembno le to, kdo komu greje posteljo in kako je prišel vanjo, avtor umešča v tri zakonske spalnice, v katerih izmenjaje ali hkrati srečujemo štiri (zakonske) pare na različnih stopnjah skupnega življenja. Čeprav se zdi, da je najstarejši par, Trevorjevi starši Ernest in Delia, po številnih letih zakona uigran, se izkaže, da je prav tako disfukcionalen kot odnos med Malcolmom in Kate, Trevorjem in Suzano ter Nickom in Jan; s čimer pa komedija, ki z naslovom aludira na posteljne aktivnosti v domačih spalnicah, odpira globlja vprašanja o partnerskih odnosih: Se res poznamo? Znamo prisluhniti drug drugemu? Kaj lahko pričakujemo od partnerja? Kaj mu lahko damo in kaj od njega v resnici dobimo?
Komedijo, gre za njeno tretjo postavitev na slovenskih gledaliških odrih, bo režirala Katja Pegan, ki se z njo srečuje drugič; z velikim uspehom so jo v njeni režiji uprizorili v sezoni 1993/94 v SNG Nova Gorica.
Iz kritik
Štirje pari, tri sobe, ena noč. To so koordinate, znotraj katerih se izvrši komedija o ljubezni, pravzaprav o upih in strahovih ter usodnih utvarah, povezanih z njo. Ayckbourn gledalcu spalnico pokaže kot intimno srečevališče moškega in ženske, še bolj pa kot ring, v katerem se spopadeta, naj bosta zelenca v zakonski zvezi ali veterana, ki sta prestala že marsikateri vihar.
/…/
Kot najstarejši par, zakonca Delia in Ernest, izstopata Mojca Partljič in Aleš Valič, imenitna zlasti v prizoru, med katerim se pošteno okajena in zakajena režita ter valjata po postelji, na katero namesto strasti prinašata hrano. Ona je vse bolj robata, on čedalje glasneje nerga … Na drugem koncu spektra kot mlada zaljubljenca Kate in Malcolm na videz igrivo poskakujeta Maša Grošelj in Luka Cimprič, novi igralec koprskega gledališča, ki je svojo vlogo dobro razčlenil, vanjo vnesel več duhovitih detajlov.
Kot Jan in Nick precej ostrine v svoj odnos vneseta Anja Drnovšek in Igor Štamulak, slednji zaradi boleče hrbtenice ves čas prikovan na ležišče in stokajoč, pozneje pa besneč od zavisti.
Ogenj se razplamti zaradi iskre, ki jo med pare in njihovo ponesrečeno zabavo vneseta sprta Suzana in Trevor – njo energično upodobi Tjaša Hrovat, njegovo nemoč, stisko in neugasljivo strast pa utelesi nekdanji gojenec koprskega gledališkega treninga Blaž Popovski (v alternaciji bo vlogo igral Matic Valič).
Odlično besedilo – poslovenil ga je Dušan Tomše – in premišljena struktura dogajanja, s pravo mero prefinjenega humorja, ki prežema besedilo, so dobro izhodišče za komedijo. Ta ne učinkuje na prvo žogo, kar je bila brez dvoma avtorjeva namera, marveč prej nasprotno. Pod norčijami se ne skrivajo posteljni užitki, marveč kaos in resni nesporazumi v življenju štirih parov. Starejši se bolje znajde, saj ima za seboj za celo življenje izkušenj, mladi, zaverovani vase, kot denimo Trevor, ali nevrotična Suzana, pa težko najdejo pot iz težav, prepirov ali obtoževanj. Vse, kar lahko storijo, je resignacija, dokler morda nekoč tudi zanje ne nastopi obdobje zrelosti. Če bo ljubezen, ki se sicer lahko čisto dobro počuti med rjuhami, zdržala druge preizkušnje.
Norčije so torej zgodba o ljubezni ali iskanju tega tako čaščenega čustva, ki mu med sebičnimi ljudmi in v svetu, naklonjenemu individualizmu, ni lahko. Sporočilo o tem prinaša tudi koprska predstava, kjer teče zgodba na sceni Milana Percana in pod režijsko taktirko Katje Pegan, pri čemer sta prepričljiva zlasti Mojca Partljič in Aleš Valič v vlogi starejšega para, saj sta njuna lika polnokrvna. V vlogi Jane je izstopala tudi Anja Drnovšek.
Zvestobo svoji razumni umetniški izbiri, da mora biti gledališka dvorana predvsem polna gledalcev in ne le izbrancev festivalskih ali povsem nesmiselnih ponudb (tega je več kot dovolj), je Gledališče Koper potrdilo tudi s prvo premiero v novem letu. Vanj je vstopilo z izvedbo tragikomedije Alana Ayckbourna Norčije v spalnicah, s katero se v režiji Katje Pegan sploh ne zateka v pritlehno zabavnost, marveč polnokrvno tematizira paradigme partnerskih odnosov v našem času, kjer videz močno senči dejanska razmerja, vsebine, dialog in resnična čustva, če že ne resnice same.
/…/
Režija Katje Pegan vodi ob številnih humornih insertih in ob zarisu temeljnega sporočila komedije tudi v jasno opredeljen odgovor, da je potrebno odnos vseskozi napajati, sicer vodi v konvencijo, to je v zatohlost.
Igralski pari so z izrazitimi in studioznimi liki izdelali zaznamujočo in diferencirano fiziognomijo različnosti v smislu, da so osnovno idejo tematizirali vsak s svojim avtohtonim pristopom, ki je brez dvoma dosežek te ne pretežke komedije, ki pa posreduje krvavo resničnost na sceni Milana Percana (na istem prizorišču trije različni dogajalni prostori – spalnice) in v kostumih Lare Kulaš.
