Onjegin

Jevgenij Onjegin je peterburški plemič, ki ima vse, vendar je zdolgočasen in naveličan življenja. Na podeželskem posestvu spozna sestri Olgo in Tatjano. Njegov prijatelj Lenski je zaljubljen v Olgo, sam pa začne dvoriti Tatjani. Tatjana se vanj zaljubi in mu v pismih izpove svoja čustva. Toda nestanovitni Onjegin začne izkazovati svojo pozornost njeni sestri Olgi. S tem prizadene in užali prijatelja Lenskega. Pomerita se v dvoboju, v katerem je Lenski ubit. Pozneje se Onjegin zave svoje ljubezni do Tatjane, vendar je že prepozno. Tatjana se je medtem poročila in nikakor ne bo prelomila poročne zaobljube. Možu je zvesta, čeprav Onjegina nikoli ne pozabi.

Ruski romantični pesnik, pisatelj in dramatik Aleksander S. Puškin je svoj znameniti roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki je bil po delih objavljen med letoma 1825–1832, v celoti pa je izšel leto pozneje, pisal kar sedem let, štiri mesece in sedemnajst dni. Pesnitev ima za osnovo epsko podlago, ki se ji pridružujejo lirske sestavine, pa tudi ironija in satira; Jevgenij Onjegin pa danes velja za klasično delo ruske književnosti. Odrske priredbe romana se je Nebojša Pop Tasić lotil s premislekom formalnega prenosa, kako roman v verzih preliti v prepričljivo odrsko govorico. Odrekel se je verzu in prozo ritmiziral. Problem vsebinske zamejitve oziroma to, kako pomensko širino literarnega dela postaviti na gledališki oder, je Pop Tasić razrešil z neizogibno redukcijo. Pripoved je zožil na štiri like in preprost dramski zaplet, ki svoj fokus postavi v izpoved notranjega čustvovanja.

Nebojša Pop-Tasić (1962) je v slovenskem prostoru znan kot vsestranski gledališki avtor, režiser, dramaturg, avtor glasbe, zelo uspešen pa je tudi kot filmski scenarist. Iz zakladnice svetovne literature je v sezoni 2014/15 dramatiziral Flaubertovo Gospo Bovary, ki je v režiji Yulie Roschine – prav tako režiserke Onjegina – prejela Borštnikovo nagrado za režijo.

Gostuje Slovensko ljudsko gledališče Celje.