Vrh ledene gore

V večjem španskem mestu se v stavbi uspešnega podjetja Technocenter, ki je del gigantske multinacionalne družbe s sedežem v Madridu, v petih mesecih med zaposlenimi zgodijo trije samomori. Sofía Cuevas, članica uprave v multinacionalki, nekoč pa zaposlena prav v Technocentru, dobi nalogo, da obišče podjetje in napiše poročilo o morebitni povezavi med delovnim okoljem in samomori. Med njenim obiskom prihajajo na dan številne podrobnosti, ki kažejo, da v podjetju ni vse tako, kot bi moralo biti. Zaposleni so izpostavljeni hudim pritiskom, vladajo nezdravi odnosi, prisotna sta stres in strah … Toda direktor, prototip uspešnega menedžerja, zavrača vsakršno povezavo med očitno človeško stisko in delovnim okoljem. Gre za nesrečno naključje? Bo nekaj razkritih skrivnosti iz zasebnega življenja samomorilcev celotni položaj pojasnilo ali pa ga bo le še bolj zamotalo?

Sodobno besedilo španskega dramatika Antonia Tabaresa (1973) nam postreže z napetim trilerjem, ki secira korporativni svet, v katerem so delovni pogoji podrejeni realizaciji ciljev in finančni kazalniki pomembnejši od človeka. Tako kot obravnava razmere v sodobni zahodni družbi, se z enako zavzetostjo poglablja tudi v človeško nrav. V devetih prizorih se Sofía pogovarja s štirimi sogovorniki in o vsakem od njih si v drugem delu kriminalke ustvarimo povsem drugačno sliko – tudi o Sofíji, ki ni samo samozavestna poslovna ženska, kakršno srečamo na začetku, ampak tudi krhko in ranljivo bitje …

Tabares je igro Vrh ledene gore napisal kot odmev nenadnega porasta samomorov po začetku gospodarske krize leta 2008 (za osnovo je vzel Renaultov primer, kjer so se v letih 2006 in 2007 ubili trije delavci) in zanjo prejel več nagrad. Besedilo je leta 2016 doživelo tudi odmevno filmsko upodobitev.

Gostuje Mestno gledališče ljubljansko.