Dominik Smole

Antigona

Drama, Poetična politična drama
Trajanje Predstava traja 180 minut in ima odmor.
Gostuje Drama

Ustvarjalci

Režiser Luka Marcen
Scenograf Marko Japelj
Kostumograf Leo Kulaš
Asistentka kostumografa Lara Kulaš
Skladatelj in izvajalec glasbe Milko Lazar
Lektor Jože Faganel
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak
Asistentka oblikovalca svetlobe Mojca Sarjaš
Oblikovalka maske Andrea Schmidt

Igralska zasedba

Ismena Nina Ivanišin
Kreont Jurij Zrnec
Hajmon Timon Šturbej
Tejrezias Jure Henigman
Paž Matevž Sluga (AGRFT)
Stražnik 1 Nejc Cijan Garlatti
Stražnik 2 Boris Mihalj
Zbor Milena Zupančič
Vojaka, Varnostnika, Služabnika Peter Alojz Marn (AGRFT), Domen Blatnik
Mrtvi vojaki Nikola Drole, Kolja Miljković, Ana Pribošič
Koza Bina Koza Bina

Mit o Antigoni, pokončni in pogumni upornici, že od antike v vedno novih oblikah naslavlja temeljno vprašanje o nasprotju med nenapisanimi človeškimi zakoni in kodificiranimi zakoni države, med etiko in pravom. Hkrati pa natančno preizprašuje tudi delovanje družbe in posameznikovo mesto v njej. S tega izhodišča se na antični mit ozira tudi Dominik Smole, eden najpomembnejših glasov slovenske dramske pisave v svoji poetični drami Antigona iz leta 1960. Z zgodbo o času tik po koncu uničujoče vojne zapiše sodobno tragedijo o razkroju vsakršne etike in prava, predvsem pa o moralnem razkroju sodobne družbe in človeka. Smoletova Antigona se, za razliko od Sofoklejeve, ne ukvarja več z uporom avtoritarnemu vladarju, ampak je srž njene aktivnosti sledenje vesti, sistemu vrednot, v katerega trdno in brezkompromisno verjame – ne glede na klice bližnjih, govorice ljudi ali mnenje vladajočega. Antigonino vodilo ni spopad, konfrontacija, ampak je trdna hrbtenica pri uresničevanju idealov. Antigona je v Smoletovi drami fizično odsotna, tebanska skupnost le opazuje njeno delovanje, s čimer avtor posebej opozori na problem družbenega in političnega pragmatizma, oportunizma in apatije. S tem pa – nič manj radikalno – nagovarja tudi naš današnji trenutek.

Antigona s svojo neomajno voljo in visoko moralno držo namreč danes vse bolj postaja nekaj neobstoječega, nezamisljivega, neznosnega. Ni več nekdo, ki bi ga lahko nadvladali, spreobrnili ali celo odstranili. Antigona ni le mit, ki ga lahko pozabimo, Antigona je slaba vest, ki nas zasleduje, je vedno nekje za našimi rameni, tudi če jo neštetokrat zanikamo. Antigona nas opominja na vsako priložnost, ko nismo delovali, pa bi morali, opozarja nas na našo vsakodnevno pragmatičnost, na male in velike oportunizme, na družbeni konformizem, v katerem smo se izgubili, na strahove, ki nam onemogočajo, da bi vztrajali, na vsak trenutek, ko pozabimo na lastni jaz.

Beseda Luke Marcena, režiserja uprizoritve

Preprosto, mislim, da mit potrebujemo zato, da lažje preživimo. Morda celo zato, da sploh lahko preživimo. Od vseh dražljajev in informacij v svetu, danes morda sploh, bi se nam sicer verjetno zmešalo, če jih ne bi podzavestno povezovali v celoto, v zgodbo. Ljudje smo vzgojeni v svet, ki nujno potrebuje zgodbe, da lahko sprejme in razume svet, v katerega je postavljen. Mislim, da nas žene želja po tem, da bi stvari prišli do dna. Da bi jo lahko sprejeli, jo moramo čim bolj razumeti, jo objeti z vseh stvari. Mit nam pri tem pomaga, saj nam stvari pokaže bolj od blizu in takšne, da nam postanejo bolj domače, bližje, tako pa tudi razumljivejše. Ne gre le za stare zgodbe ali »velike« resnice, tudi vsakdanje stvari potrebujejo mit, da postanejo vsakdanje. Miti imajo v sebi namreč nekaj neverjetnega – dotaknejo se nas tako na racionalni kot emocionalni ravni in se, velikokrat, uspejo naseliti v nas. Seveda pa lahko ima mitizacija sveta tudi uničujoče posledice, ker, še vedno pogosto vidimo, uspešno pritegne ljudi in jih popelje v verjetje in spreminjanje vrednostnih sistemov. A mislim, da z mitom samim na sebi ni nič narobe. Kakor pri vsaki stvari problem postane, ko se ga začne uporabljati kot orožje manipulacije, hujskaštva. Ko pozabimo na to, da mit sam na sebi še ni resnica, ampak le orodje, da ji lahko pridemo bližje. In še: naš čas ima morda ključen problem, da je na to pozabil in da se bori z miti, z bogovi, z usodami, jih poskuša na vsak način narediti za veliko prevaro sveta, hkrati pa prav s tem na drugi strani, ne da bi se zavedal, na široko odpira vrata le novemu mitu. Kot skozi Ismenine besede pravi Smole:

»Prepametni, da bi ohranili vero v bogove, prešibki, da bi verovali vase.« Ta boj je obsojen na propad in nas dela razpadle in osamljene. Tak je tudi Ismenin boj, v katerega je takorekoč prisiljena, in prav ta boj je tisto, kar jo zmelje.

Vir: Gledališki list uprizoritve

Prejete nagrade

Nagrada za vlogo Haimona v uprizoritvi Antigone Dominika Smoleta
Jure Kopušar
Festival Tantadruj

Kmalu na naših odrih

Doživite najboljše v našem gledališču. Naš raznolik spored ponuja za vsakogar nekaj. Pridružite se nam na nepozabnih predstavah.

Občasnik Gledga

Publikacija, ki bralce seznanja z dogajanjem v Gledališču Koper, obenem pa uprizoritvam v produkciji našega gledališča služi kot gledališki list.

Abonmaji 2023/2024

Podajte se na gledališko popotovanje z našo ponudbo abonmajev. Pridružite se nam danes v svetu dramskih čudes!!

Naš ansambel in ostali sodelavci

Spoznajte ustvarjalne sile našega gledališkega ansambla in naše cenjene sodelavce. Skupaj ustvarjamo nepozabna doživetja na naših odrih.