Balkan bluz kabaret
Larina komedija s pianistom| Premiera | 7. junij 2025 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Zavod LibertArt |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Režiserka | Yulia Kristoforova |
|---|---|
| Aranžer | Samo Hude |
| Koreograf | Miha Krušič |
| Prepesnitve songov | Jera Ivanc, dr. Igor Saksida |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Kostumografinja | Urša Grahovac |
| Scenograf | Milan Percan |
| Oblikovalec svetlobe | Klemen Kuhar |
| Glasba | muzikali, šansoni, avtorska glasba Lare Jankovič |
Igralska zasedba
| Igra in poje | Lara Jankovič |
|---|---|
| Pianist | Samo Hude |
| Pavle (glas) | Gojmir Lešnjak - Gojc |
| Fata (glas) | Lucija Ćirović |
Nada, diva balkanskih korenin v zrelih srednjih letih, naj bi pripravila predstavo, s katero se bo s stranskega tira, nanj jo je zrinilo Gledališče, vrnila na glavnega. Toda namesto glavne vloge v veliki klasiki ali razkošnem muzikalu – dobi avtorski projekt, ki ga je komisija Ministrstva v skladu s Pravilnikom ocenila in mu namenila polovico najnižjega količnika. Saj je glavna, vendar tudi za vse sama. Nič za to, nič ji ni odveč, »nada umre zadnja«, je njen moto.
Z nasmeškom preskoči vsako oviro. Vaje so v polnem teku, nabor pesmi, ki vsebuje uspešnice Edith Piaf, Lize Minnelli in Lare Jankovič, je vedno ožji, z lučjo in tonom se bolj ali manj uspešno, spopada tehnik Pavle, direktor se ne oglaša na telefon. Na vaji, ki smo ji priča, postaja njen nasmešek vse bolj grenak. Ne le, da še vedno ni osrednjega scenskega elementa in se na odru nepričakovano gnetejo kostumi iz fundusa. In ne le, da Pavle vsake toliko izgine, ker mora hkrati voditi tudi vajo na glavnem odru, nadomešča pa ga snažilka Fata, vrhunec vsega je, da tudi benda ni, ne njene priljubljene pianistke! Namesto nje pa za klavirjem sedi neznani mladenič.
Ga bo sprejela? Bosta speljala vajo? Kaj poreče Pavle, kaj Fata, kaj direktor? Ko se srečajo različni svetovi, stari in mladi, ženski in moški, balkanski in podalpski, brez isker ne gre. Toda s humorjem in pravo mero samoironije se robovi obrusijo in se kakofonija zlije v harmonijo. Zgode in nezgode gledališkega zaodrja pa poskrbijo za solze smeha. Čas je za Gledališče!
Iz kritik
Lara Jankovič v vlogi Nade nastopa kot izkušena mačka – ve, kdaj se dobrikati, kako mijavkati in komu pokazati kremplje – predvsem pa, kako se po prostem padu vedno ujeti na noge. Njeno gibanje je precizno in naseljenost telesa očarujoča (koreograf Miha Krušič), njen glas pa poln, zrel in mogočen. Odlično poznavanje moči lastnega glasu ji odpira vsa vrata v izvrstne interpretacije šansonov in songov (nabor pesmi obsega uspešnice Edith Piaf, Lize Minnelli idr. pa tudi avtorske pesmi same nastopajoče). V polnosti predaja sporočilo pesmi (prepesnitev Jera Ivanc in dr. Igor Saksida; nekateri songi so izvedeni v srbščini), med katerimi izstopajo avtorske, v katerih svoj prostor najde duhovitost (denimo song o pujsku). Njene pevske nastope poudarja dramatično lučno oblikovanje (Klemen Kuhar), ki jih očitno loči od običajnosti igralske vaje: nastopajoča izstopi in zasije, zaživi s podvojeno močjo.
[…]
Četudi venomer v središču pozornosti, pa Nada na odru vendarle ni sama: njeno petje z bogato klavirsko igro podpira Samo Hude (tudi avtor glasbenih aranžmajev), prikupno zmeden, naivno zastavljen lik, ki predstavlja naslovnika večine njenih monologov. Igralka stopa v dialog tudi s tehnično kabino – s hišnikom Pavletom in čistilko Fato (Gojmir Lešnjak – Gojc in Lucija Ćirović sta prisotna le kot glas na posnetku) – in na ta način spretno razširi igralsko polje nad celoten avditorij, ki je v kontekstu igre še prazen, saj imamo gledalci privilegij spremljanja vaje.
Balkan bluz kabaret sicer teče brez zatikanja in z lepo merico duhovitih domislic: v spomin se zapiše Nadina iznajdljivost, ko namesto divana uporabi navadno blazino za podlogo, namesto gledališke megle pa si nonšalantno napuha cigaretnega dima. Ploskanje po slehernem songu je zasluženo, Lara Jankovič pa tako igralsko kot pevsko kondicijsko in interpretativno odlično pripravljena. Četudi uprizoritev pretenciozno zabluzi, ko skuša zabrenkati na feministične strune, lahko občinstvo od začetka do konca uživa v bleščicah – in razkritem trnju – mikrospektakla balkanske dive.
Treba pa je pohvaliti, da se je Jankovičeva tokrat resno spopadla z glasbeno materijo, ki jo je tokrat solidno in dobro obvladala. Najbolje je bil pripravljen song, ki ga je odpela že dostikrat, nazadnje pa naštudirala pod vodstvom izjemnega dirigenta in aranžerja Patrika Grebla. Da je predstava v osnovi in v svojem fundamentu uspela, gre velika zahvala odličnemu pianistu in aranžerju Samu Hudetu, ki je študiral v Berlinu in prinesel svežino, zvokovno jasnost in harmonsko dopolnitev, česar sama Jankovičeva ne bi zmogla. Tako nam je bolj prijala zvočna podoba predstave kot vsebinska v pripovedi. Vedno znova bomo veseli, ko bo v predstavi oziroma projektu sodeloval Hude.
