Barčica za punčke

Kot Alica je radovedna smrklja na začetku pubertete, ki jo mika stopiti v svet odraslih, spolnosti; kot Sneguljčica se v imenu (prve) ljubezni predaja seksu v okolju, ki mu niso tuja mamila in nasilje; kot Zlatolaska poskusi srečo v družinskem, zakonskem življenju; kot Palčica se izkaže za velik umetniški potencial, nadarjena slikarka, ki se s pomočjo Žabca tudi uveljavi; kot Princeska je že ugledna umetnica, ki s predajanjem spolnim užitkom beži pred samo seboj; kot Čarovnica je osamljena, zapita, toda slavna umetnica –za njeno uvenelo in ostarelo podobo se še vedno skriva majhna nebogljena punčka, ki si želi pristne ljubezni, razumevanja, bližine in topline.

V igri Milene Marković figure iz Grimmovih pravljic nikoli niso ikone niti idealni modeli. So eden izmed načinov, kako ugledati in ubesediti (pa potem uprizoriti) kompleksno in v različne konce razvejano zgodbo nekega življenja – Ženske. Delčki njene temne, boleče usode se sestavljajo v zgodbo o osamljenem bitju z obrobja, ki je vse življenje iskalo ljubezen, srečo, lepoto in čustveno varnost, toda se mu ta nepojasnjeno izmikajo.

Barčica je izrazita avtorska stvaritev, njena uprizoritev pa daleč presega okvire zanimanja za prostor nekdanje skupne domovine. Ponuja se nam kot sugestivno in močno delo, ki spreminja koordinate sodobnega dramskega pisanja. Znane in že obvladane postopke ustvarjanja drame s kompozicijo fragmentov, ukvarjanja s temami in ljudmi iz družbenega obrobja, zgodbo o iskanju identitete posameznika v sodobnem »post« svetu je Markovićeva silovito nadgradila z navezavo na pravljice in uporabo mitoloških motivov, predvsem pa s sugestivno poetičnostjo in prepričljivo avtorsko izpovedno noto. Igra, ki v svojem središču izgrajuje izjemno zanimivo podobo ženske, je pravo gledališko doživetje.

Milena Marković (1974) pripada najmlajši generaciji prodornih srbskih dramatikov, ki so jo zaznamovale posledice vojne in sankcij, padec totalitarnega Miloševićevega režima in travme tranzicije in se je v zadnjem desetletju uveljavila v domači Srbiji, pa tudi v širšem evropskem prostoru. Markovićeva je doslej objavila tri pesniške zbirke, njena dramska besedila (Pavilijoni ali kam grem, odkod prihajam in kaj bo za večerjo, 1998; Tračnice in Širni, širni svet, 2003; Bleščeči gozd, 2005, Nahod Simeon, 2007; Nečista kri, 2008) so bila uprizorjena v Evropi in Ameriki. Za svojo tretjo igro Barčica za punčke je prejela nagrado Boris Mihajlović Mihiz.