Bog masakra

Dva enajstletnika sta se stepla na otroškem igrišču. Ker je eden od njiju zaradi udarca s palico izgubil dva zoba, se njuni starši dogovorijo za srečanje, da bi se pogovorili o nesrečnem incidentu. Obisk Annette in Alaina v imenitnem pariškem meščanskem stanovanju Véronique in Michela se začne z vljudnostnim kramljanjem ter v umirjenih in spravljivih tonih omikanih ljudi, vendar se v pološčeni povrhnjici meščanske kultiviranosti zelo hitro pojavijo razpoke. Odnosi postajajo zmeraj bolj napeti, dogajanje se zaostri in sprevrže v medsebojno obtoževanje in vsesplošno obračunavanje vse večjih razsežnosti. Priča smo pravi psihološki vojni med paroma, konfliktna situacija, ki so se je sicer lotili z vso treznostjo, strpnostjo in diplomacijo, privede do razkritja najtemnejših plati njihovih osebnosti, na dan pa pridejo tudi dolgo zatajevana nesoglasja v obeh zakonih. S količino popitega alkohola naraščajo njihovi izbruhi jeze in potlačene agresivnosti. Seksistične, rasistične in homofobne opazke se kar vrstijo, osupneta pa tudi njihova skrajna egocentričnost in odsotnost vsakršne empatije … Dogajanje se stopnjuje, spor med sinovoma pa je le še pozabljena iztočnica.

Svetovno znana francoska dramatičarka Yasmina Reza (1959), avtorica številnih odrskih uspešnic, je slovenskim gledalcem že dobro znana. Igro Bog masakra je napisala leta 2006 in zanjo prejela številne nagrade. Tako kot v številnih drugih igrah tudi v tej brutalni komediji neusmiljeno razgalja sodobno meščansko elito ter z ironijo in sarkazmom opozarja na dvoličnost človeške narave. Bistroumno satiro odlikujejo briljantni dialogi in izjemna prepričljivost likov. Yasmina Reza in Roman Polanski sta igro predelala v filmski scenarij, po katerem je bil leta 2011 posnet film Masaker (Carnage) z zvezdniško zasedbo.

Beseda Diega de Bree, režiserja uprizoritve

Predvsem je ogroženo nekaj, kar je zelo tvoje. In mi razmišljamo zelo ciljno, razmišljamo predvsem o posledicah, ki jih to prinaša za oba otroka, torej, kako ravnati, da ta incident ne bo škodoval enajstletnikoma in ju stigmatiziral v kasnejšem odraščanju, v karieri.

Mislim, da bi se v nasprotju s tem tekstom, kjer nastopajo impulzivni manijaki, ki se odzivajo na vsak detajl, na napačno postavljeno besedo, sam najbolj ukvarjal z vzrokom za to dejanje. Ker najbrž vzrok v tej družbi za takšne stvari obstaja in z vzroki se, tako kot pri vzrokih za bolezen, premalo ukvarjamo. Ne ukvarjamo se z etiko in medsebojnimi odnosi znotraj sistemov, s čimer bi se moral ukvarjati tudi javni zavod, kot je šola. Bojimo se vzrokov, ker je vzrok vedno diagnosticiranje tistega, od kjer ta bolezen izhaja. Vedno obstaja nekaj, kar otroka pripelje do takšnega dejanja, vedno obstajajo družinski ali družbeni vzorci, specifična medvrstniška situacija.

Besede o ničelni toleranci do agresije, s katerimi opletamo, na drugi pa skrajni egocentrizem, megalomanija, borba zob za zob, ki se jo gremo, so tako prisotni v vseh porah družbe, da jih najbrž otrok ponotranji in jih dojema kot legitimne, ne glede na naše navidezno moralistične nauke in besede.

Vir: Vesna Milek: Diego de Brea, Gledališki režiser, Delo – Sobotna priloga, 29. 10. 2022