Bolezen familije M

»Kakor na Divjem zahodu so tudi v Italiji majhna naselja, ki so vzniknila ob pomembnih državnih cestah. Značilnost teh krajev je omejitev hitrosti na 50 km na uro na rani cesti. Takšno omejitev je težko pojasniti potujočemu, ki ima takšne predele le za oviro ali osvežitev ob njegovi prvotni nameri premakniti se iz enega kraja v drugega. Zato se zdi, da sta glavna ekonomska vira takšnih krajev bar za tovornjakarje in bencinska črpalka, toda pozornejši pogled razkrije, da so tu, poleg omenjenih virov, še poljedelstvo in živinoreja. V enega takšnih krajev je postavljena tudi naša zgodba.«
Fausto Paravidino

Igra, ki jo Paravidino umešča v gluho italijansko provinco, v kateri je omejitev hitrosti hkrati prispodoba za življenje njenih prebivalcev, nezmožnih uresničiti in osmisliti svoje želje, hotenja in čustvovanja in zato obsojenih na bivanje, kjer je edini stik s svetom televizija, telefon in bližnja avtocesta, tematizira razpad družine in koncipira slikovit, poetičen, mestoma krut, vendar reprezentativen odraz stanja sodobne družbe, ki jo določata odsotnost vsakršnega smisla in skorajda »nalezljiva« otopelost.
V hiši družine M po materini smrti živijo oče Luigi, hčerki Maria in Marta ter sin Gianni. Njihovi medsebojne odnose zaznamujejo vsakdanji, včasih banalni dialogi, ki tudi v ključnih trenutkih med sogovorcema ne morejo najti pravega odziva; so sodobna replika čehovljanske resignacije, atmosfere vseprisotnega občutka praznine in turobne osamljenosti, , ki je ne more preprečiti niti želja po medsebojnem dialogu, še manj želje in priložnosti za intimnejša zbliževanja. Paravidinovi liki – njihove »zgodbe«, tako kot celotno dogajanje, med seboj povezuje zdravnica Cristofolini – se zato zatekajo v lastne, majhne svetove, navade in obsesije; Maria bolj iz obupa kot hedonizma menjuje moške, Marta se zateka v asketsko samodisciplino in pretirano odgovornost v skrbi za dom in očeta, sin v alkohol in včasih pretirano infantilnost, v ustaljene navade in klišeje, še posebej, ko gre za čustvovanja, bežita tudi Marijin fant Fulvio in njegov prijatelj, poznejši Marijin »snubec« Fabrizio. Ko se zdi, da bo Marija dokončno razrešila odnos s fantoma in se bodo uredili tudi odnosi v družini, je, žal, prepozno. Toda razpad družine hkrati napove tudi nov začetek – Marija in Marta sta zdaj dovolj močni in odločni, da zapustita življenje v provinci.

V Genovi rojeni Fausto Paravidino (1976), ki velja za »čudežnega dečka italijanske dramatike«, je igro Bolezen družine M napisal leta 2000, zanjo prejel nagrado Candoni Arta Terme 2000 in jo dve leti pozneje – pri svojih šestindvajsetih – še s petimi drugimi igrami izdal pri italijanski založbi Ubulibri. Igra je bila pozneje prevedena in uprizorjena v angleškem, nemškem, francoskem in romunskem jeziku; v italijanščini pa so jo prvič uprizorili na začetku novembra 2009 na odru Stalnega gledališča v Bolzanu, v avtorjevi režiji.

Predstava je nastala v sodelovanju s SSG Trst.