Chicchignola

Komedijant, komediograf in ena vodilnih italijanskih gledaliških osebnosti med obema vojnama, Ettore Petrolini (1884–1936), je v svojih delih – tako v gledaliških komedijah kot filmih in prozi – izoblikoval vrsto likov, posebnežev rimskih ulic, ki dandanes vedno znova izzivajo igralske interprete. Ob likih, kot so Fortunello, znameniti Gastone ali Paggio Fernando, je Petrolini leta 1928 ustvaril tudi lik Chicchignole, uličnega prodajalca igrač in lampijonov, na prvi pogled preprostega, nekoliko potuhnjenega in bedastega videza, toda v resnici inteligentnega, duhovitega, pronicljivega in sentimentalnega soproga mlade, čutne in spogledljive, a nekoliko ohole in površne Eugenije, ki skrivaj ljubimka s strahopetnim, a bogatim štacunarjem, Egistom. Komedijski klobčič se zaplete, ko mora Egist z obolelo ženo odpotovati v toplice in tudi Eugenija začne hliniti bolezen, da bi se lahko v toplicah pridružila Egistu in njegovi ženi. Dobrodušni Chicchignola nasede prevari in si je za Eugenijino »zdravljenje« pripravljen pri Egistu celo sposoditi denar. Po vrnitvi iz toplic Chicchignola spregleda Eugenijino spletko, a dopusti, da zaljubljenca nadaljujeta s svojimi lažmi in izgovori. Ko mu po letu dni uspe odpreti lastno trgovino, prešuštnikoma prizna, da ve za njuno ljubimkanje. Eugenija prosi Chicchignolo za odpuščanje, a Chicchignola se ne da – nezvesto ženo nažene iz hiše.

Komedijo (prvič so jo uprizorili na odru gledališča Manzoni v Rimu leta 1931), ki se v nasprotju s pričakovanji ne konča z robantenjem prevaranega soproga in s spravo med prešuštniki, temveč s stoično grenkobo naslovnega junaka, ki se brani s smehom, humorjem, grotesko in bufonado, in v kateri se, po mnenju kritikov, odlično spajata Pirandellova siciljanska umirjenost in Petrolinijev cinični humor, v Gledališču Koper uprizarjamo v primorskem narečju ter ji s tem vračamo nekaj tiste jezikovne žlahtnosti, ki pomeni eno poglavitnih začimb Petrolinijevih besedil.