Razparač

Razparač v režiji Nataše Barbare Gračner Ridleyjevo dramsko besedilo občutno oklesti, pri čemer se z dramaturško pomočjo Roka Andresa izogne soočenju z njegovo historično šokantnostjo, vulgarnostjo in do tedaj nekonvencionalno brutalnimi fizičnimi akcijami. Zaprt, siv in zaokrožen odrski prostor Branka Hojnika, v katerem čas ali nemara večnost preživljata brat in sestra, nemudoma zbudi asociacijo zaklonišča, postapokaliptičnega preostanka ali še bolje posttravmatske zaciklenosti v svet paranoje in strahov. K takšni atmosferi, ki se bolj kot v konkretni prostor umešča v notranjost mentalnih blodenj posameznika, napeljuje tudi sanjska glasbena kompozicija Martina Vogrina, ki kot lajtmotiv spremlja odrsko dogajanje. Vzpostavljeni svet je nedvomno moreč, abstraktno temačen, s čimer poudarja moč strahu pred sanjami, ki preprečuje izvitje iz oprijema travmatične preteklosti.

Tokratna precej okleščena in funkcionalno reducirana igra je postavljena v prostor, ki spominja na rov, na izsek kanala, zadaj je stena, okoli okrogle, klavstofobično zaprečene stene, vse spominja lahko tudi na zasilno zaklonišče ali celo maternico, vendar ne kot kraj varnosti ali novega začetka, temveč izredne izpostavljenosti – oblikovalec sugestivnega prostora je scenograf Branko Hojnik. To mrakobno izpostavljenost podčrtujejo sive stene in sivina, tudi skrajno skopa in mrakobna osvetlitev prostora, ki se potem iz komaj izrisanega Presleyevega obraza počasi širi, kot da bi se širila zaslonka, in zdi se nam, tudi po tem, kako se zadeva zaključi, z istim zoomiranjem, da gre za fragmente iz sveta v glavi, da se vse dogaja v psihotičnem in za psihedelično izkušnjo odprtem umu.

/…/

Ravno zato, ker se uprizoritev začne s postopnim izvijanjem Presleyjeve glave, telo je bolj kot ne nevidno, saj je v nekakšni rjavkasti, nevtralni trenirki, imamo občutek, da je on glavni, da je on negibni gibalec tega sveta, in Blaž Popovski ga odigra statično, večinoma sede, z različno emocionalno podčrtanimi monološkimi deli. Preostali plešejo in se preigravajo okoli njega kot osišča, kot oblaki, kot utelešeni fenomeni iz njegove notranjosti, in Popovski ima največ prostora ravno v pogovorih s samovščečnim in zapeljivim, tudi marsikaj očitajočim Cosmom, zabavljačem. Tega je gibalno izrazito, s postavljanjem v plesne poze in vsakovrstne telesno agresivne drže – koreografinja in oblikovalka učinkovitih telesnih preigravanj po stisnjenem prostoru je Jana Menger – , s samozavestnim nastopom, ki ga ne razgali niti uvodno bruhanje po obroku iz žuželk, odigral Jure Rajšp. Arna Hadžialjević je Haley, njena igra je izrazito zakrčena, pogled sega nekam onstran in čez racionalno, roke ves čas njenih nasladnih sanjarij mečkajo spalno srajčko, to je telo v agoniji in strahu, in vsi trije igralci zastavijo svoje like do konca in do groze zares, premišljeno in artikulirano. To daje uprizoritvi napetost in dinamiko, hkrati pa novogoriška uprizoritev kaže, kako se je od nastanka igre do danes spremenila naša nagnjenost do srhljivega in podobnih žanrov in kako so postale grozne stvari za stopnjo bolj samoumevna in nevprašljiva reakcija na surovo dogajanje v svetu in neposreden prenos tega s pomočjo mobilne tehnologije.

Predstava svoj vrhunec in presežek doživi povsem na koncu, in sicer po zaslugi igre svetlobe in senc. Mojstrsko Varmuževo niansiranje padanja svetlobe na obraz osrednjega lika ponese izkušnjo uprizoritve na novo raven. Kar sicer dobro pripravljeni igralci skušajo izvabiti iz teksta ves čas igre, se zares izkristalizira šele v poslednji sliki. Soj luči na Presleyjevem obrazu v finih niansah usiha pa spet narašča ter ga tako transformira v celo vrsto različnih obrazov (med slutnjami vseh raznolikih osebnosti lahko ugledamo celo odtis Kristusovega obličja na torinskem prtu). V spremstvu poslednje uspavanke (uglasbeno pesem Alje Tkačev glasovno interpretira Lucija Harum) občutimo trpkost razrahljane človeške psihe, potopljene v samotnost spominov ter hlad nerealiziranih želja in fantazij. V občutljivem nihanju se zastavlja poslednje vprašanje uprizoritve: biti ali ne biti?

Haley v pretresljivi interpretaciji Arne Hadžialjevič je ves čas na vratolomnem robu med lucidnostjo in alienacijo, ujeta v shizofreno kožo nekoga ali nečesa, ki je brez perspektive, medtem ko je njen brat Presley v upodobitvi Blaža Popovskega ves čas introvertirano bolesten z apoteozo v svojem končnem komaj slišnem monologu o iskanju izgubljene človečnosti. Biti človek v zaprtem sivem rovu naše Zemlje je temeljno iskanje te gnus vzbujajoče predstave, v katero vstopa vehementni Disney z vso svojo psihološko in fizično nasilnostjo. Zabavljača, ki žre žive ščurke in preostale insekte, kar zabava ljudi in s čimer si služi kruh, je z energijo in silovito gibljivostjo oblikoval Jure Rajšp.

Novogoriška uprizoritev Razparača nas sooča s psihologijo nasilja, tako ponotranjenega, s katerim se posameznik v sebi bori sam s seboj, kot tudi zunanjega, v medčloveških odnosih. Predstava je te podobe zla, strahu, groze izpostavila radikalno in brezkompromisno.