El dia que me quieras

Zamisel za glasbeno-gledališko uprizoritev o tangu se je avtorjema, Leonori Surian in Giuseppeju Nicodemu, utrnila na poti v Teglio Veneto, mestece v Padski nižini, iz katere so se v preteklosti številni odselili v Južno in Severno Ameriko. Od tam pa se zdaj vračajo v upanju na boljše življenje. Prav takšnim potovanjem, množični migraciji iz Italije in Evrope v Argentino in sosednje dežele gre zahvala za nastanek tanga, ki je na začetku 20. stoletja tudi v Evropo zanesel strast in melanholijo, čarobnost in ljubezen. In ni naključje, da je Unesco argentinski tango razglasil za nesnovno dediščino.

Predstava je kolaž besedil, pesmi in plesov, ki z univerzalnim jezikom glasbe prehajajo od poezije k ironiji, od zgodovine k domišljiji. Leonora Surian, Giuseppe Nicodemo in Alida Delcaro so vodiči na tem poetično-glasbenem potovanju od Amerike do Evrope (in navsezadnje tudi do Reke in v Istro), ki ga spremljajo pesmi Carlosa Gardela, Lacalla, Piazzolle, verzi Jorgea Luisa Borgesa, Piera Paola Pasolinija, Pabla Nerude, Alfreda Le Pere, Cesara Paveseja, Enriqua Santosa Discepola, Izeta Sarajlića in, med ostalimi, besedila Elvie Nacinovich in Rosanne Bubola, ki jih je dramatiziral Giuseppe Nicodemo.

Tango je preprost korak v dvoje k brezkončnosti. Je glasba, ki zaznamuje čas ljubezni, in je barva, ki vnaša luč v oči zaljubljenega para. Je simbol migracij in sožitja med narodi ter s svojimi verzi sposoben rušiti zidove družbenih in jezikovnih meja. Je simbol identitete naroda, prekletega ali blagoslovljenega, izmučenega in strastnega, ki nikoli ne bo prenehal ljubiti svojega jezika, običajev in domovine.