Gnus, besede in reči

Gledališka uprizoritev, nastala po romanu Gnus (1938), francoskega filozofa Jeana-Paula Sartra, in s pomočjo besedil njegovega nekoliko mlajšega kolega Michela Foucaulta, v ospredje postavlja razmišljanja o svetu, kakor ga dojema Antoin Roquentin, protagonista romana, ki se začasno ustali v fiktivnem francoskem oboceanskem mestu Bouville. Tu se odloči dokončati zgodovinsko študijo o markiju de Rollebonu. »Ocean, ta velikanska gmota vode, od katere je človeku na prvi pogled dostopna le površina, je za Roquentina metafora za svet, ki se večini ljudi razodeva na površini, v svoji varljivi, razmeroma priljudni obliki, njemu pa se z napredovanjem dni leta 1932 odkriva kot brezno strašljive notranjosti, ki ga vedno bolj plaši«, je v gledališkem listu zapisala dramaturginja uprizoritve Eva Mahkovic. »Morje, blato, sluz, na vodo vezani pojmi, so ključno povezani z Roquentinovo definicijo občutja, ki ga imenuje Gnus: to je protagonistov osebni težko opisljivi odpor do vsega, nerazložljiva ogroženost od elementov sveta, odpor do vsenaokrog prisotnega bivanja vseh stvari«.

Ko Roquentin opisuje napade gnusa, je skoraj tako, kot bi opisoval migreno, in čeprav točno opiše fizične simptome Gnusa, je poimenovanje občutka zgolj zasilno, saj se vsaka raba besed za opis izkaže kot nezanesljiva. Gnus lahko zatre le s poslušanjem glasbe, ki ga s svojo preprostostjo lahko poveže z zunanjim svetom. Džez, za Sartra glasba prihodnosti, ima za Roquentina zdravilno, odrešilno moč, prinaša celo možnost novega rojstva. S pomočjo džeza spozna, da mu odrešitve ne bo prinesla biografska knjiga o de Rollebonu, se pravi zasilno zapisovanje zgodovine, temveč novo, čisto, fiktivno umetniško delo: Neka zgodba na primer, kakršna se ne more zgoditi. Avtor mu pri tem ponudi pomoč, toda do konca ostane nepojasnjeno, ali jo je Roquentin sprejel.

Gostujeta Anton Podbevšek Teater in Studia humanitatis; v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana