Hedda Gabler

Henrik Ibsen (1828–1906), oče moderne drame, že stoletje predstavlja vogelni kamen repertoarjev svetovnih gledališč. Med njegove najbolj kontroverzne ženske like spada Hedda Gabler – ena izmed prvih dramskih junakinj, ki ni ne logična ne nora. Ko se je pojavila, so jo označili kot »neresnično in monstruozno«, danes ji lahko rečemo sodobna ženska – usodna, demonsko privlačna, predrzna in samovoljna. Ne sleče še poročne obleke, ko začuti, kako jo družbeni korzet utesnjuje in s svojimi pravili predpisuje, kakšna naj bi bila vloga ženske v družbi. Njeno iskanje svobode izvira iz njenega hlepenja po moči. Na elegantno perverzen način režira, kreira, speljuje, napeljuje in pri tem s pridom izkorišča svojo fatalno usodnost. Destruktivna boginja vse to počne, da bi pregnala svoje smrtonosno dolgočasje. Epilog na dva strela pa odigra nabita pištola generala Gablerja, Heddinega očeta.

Ibsenova Hedda Gabler, napisana leta 1890 in premierno uprizorjena leta 1891 (zreducirana na komorno situacijo nekega meščanskega salona kot kraja slabih, a preračunljivih odločitev, spada v tematski in časovni cikel Ibsenovih zadnjih petih dram, ki jih zaznamujejo pesimizem, melanholija in naposled tudi smrt), je večplastna drama značajev, katere srž je istoimenska junakinja, ki je razočarana nad vsem, kar predstavlja njen lastni svet, in katere pogled je uprt izključno v lastni občutek neuresničenosti.

Nataša Matjašec Rošker – nagrada Mediteran, ki jo podeljuje časopis Novi list, na 22. Mednarodnem festivalu malih odrov, Reka, Hrvaška, 2015

Marko Japelj – nagrada Dorian Sokolić za najboljšo scenografijo na 22. Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, 2015