Hiša Bernarde Alba
Poetična tragedija| Premiera | 2. oktobra 2020 v Gledališču Koper (15. oktobra 2020 v SNG Nova Gorica in februarja 2021 v Drami SNG Maribor) |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper, SNG Nova Gorica in Drama SNG Maribor |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in nima odmora. |
Ustvarjalci
Bernarda Alba, stroga in ukazovalna mati, po smrti svojega drugega moža svojim petim hčeram po starem običaju zapove osemletno žalovanje ter tesno zapre vrata od sonca pregrete podeželske andaluzijske hiše. V črnino odete hčere, nekatere v cvetu mladosti, nekatere že odcvetele, se morajo tako odpovedati vsem stikom z zunanjim svetom in ljubezenskim sanjam, z izjemo najstarejše, ki se zaradi podedovanega bogastva pripravlja na poroko z najlepšim in najbogatejšim moškim v vasi. Mladenič pa ne razburka življenja samo njej, temveč vsej družini, saj še dvema sestrama zaneti strast, zaradi česar ženska histerija v hiši raste. Medsebojna zavist in sovraštvo ter dinamika nasilja med njimi postanejo pomembnejši od moškega pred hišo, ki je samo sprožilec dogajanja.
Hiša Bernarde Alba, zadnje dramsko besedilo kultnega španskega pesnika, dramatika ter vsestranskega umetnika Federica Garcie Lorce (1898–1936), govori o tiraniji moralnih in družbenih zakonov, tradicije in patriarhalne avtoritarnosti, ki uničujejo življenje posameznika, predvsem ženske. Uprizarja razkorak med osebno svobodo in družbeno konvencijo. Boj se ne bije samo med ljudmi, temveč tudi v njih samih, in kakor pravi režiserka uprizoritve Yulia Roschina, je drama »zapis, odtis (notranje) dinamike tistih, ki smo otroci patriarhata. Pred nami in v nas razpira kolektivno rano ločenosti, odtujenosti in odsotnosti ljubezni, topline, mehkobe in nežnosti. Zdi se, da se strogosti, kritičnosti, obsojanju, primerjanju, tekmovalnosti in nenehnemu (notranjemu) nadzoru lahko upremo le z uporom, tako da ‘vrnemo udarec z enako silo’, da lahko le tako vstopimo v lastno moč. Vendar uprizoritev v nas prebuja globoko vedenje, da je pot naše (od)rešitve v odpuščanju in da je naša največja moč v nežnosti.«
Iz kritik
Tudi režiserkine odločitve so bile dokaj drzne in so se nagibale prej v metaforično-simbolistično spenjanje in so s tem le nakazale čutno zavrtost, hkrati hrepenenjsko in vsakršno nemoč, kot pa v kontrastnost in konflikt z družbenimi zakonitostmi, predsodki in avtoritarnostjo. / …/
Temna poetičnost s krutimi odtenki, ovitimi v tišino in črne sence pa je vendarle opozorila na težke čase, ki jih preživlja človek (ne le ženska, ampak človeštvo sploh) v današnjem svetu.
Namesto z besedami hoče uprizoritev v formi, ki je blizu koreodrami in mestoma, tudi po intenzivnosti, spominja na predelave in adaptacije, ki jih je nekdaj v slovenskem prostoru najbolj avtorsko in prepoznavno vnašal Damir Zlatar Frey, z izpostavljanjem zavrte in od zunaj zablokirane telesnosti prikazati represijo nad živahnimi puncami, obsojenimi na karantensko zaprtost v mračen dom. Marjuta Slamič, Mirjana Šajinovič, Tjaša Hrovat, Eva Kraš in Nika Rozman, slednja tudi kot pianistka in nekakšen konferansje, pojasnjevalec v bikoborski opravi, tako stopajo v simuliran ring, obkrožene z ostalimi, in dajejo plesne komentarje, o družbenih vlogah in telesni ujetosti v njih, o strasteh in brezupu. Njihovi solistični nastopi so izpovedni, ne manjka tekmovalnih, kadar nastopi prerivanje za Pepeta, vse ob avtorski glasbi Branka Rožmana, ki je tokrat zasledoval mediteransko pregret in strasten melos, in zgoščena, intenzivna predstava uspe povzeti sentiment v kratkih, zgoščenih nastopih, ki jih prekinjajo tudi premolki, zamolki, ko se atmosfera še lovi in ustvarja, in zdi se, da ekstenzivirajo sicer polnokrvno uprizoritev.
