Jašek
| Premiera | 21. in 28. februarja 2020 v mali dvorani Gledališča Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
Ben in Gus sta plačana morilca, ki v kleti sredi Birminghama čakata na navodila »delodajalca« in na njuno naslednjo žrtev. Postopek je vedno enak; žrtev, ki je ne poznata, likvidirata, pobegneta, kaj se zgodi s truplom, ne izvesta nikoli. Čas v kleti ubijata z branjem in komentiranjem člankov iz časopisa, kuhanjem čaja, pogovori o nogometu pa tudi o prejšnji žrtvi, ženski, od katere je po njunem opravljenem delu ostala le »brozga«. Pogovor nenadoma prekine ropot; Ben in Gus v steni odkrijeta strežni jašek s priročnim dvigalom, ki je nekoč služilo za transportiranje hrane iz kletne kuhinje v zgornja nadstropja in po katerem tudi zdaj prihajajo naročila za vedno nove in nove jedi, ob njem pa govorilno cev, s pomočjo katere navežeta stik z delodajalci. Ko mlajši Gus odide po kozarec vode, govorilna cev znova oživi; Ben dobi končna navodila, ubiti morata prvega, ki vstopi. To je Gus, brez plašča, kravate, suknjiča in revolverja. Z Benom se zastrmita drug v drugega …
Enodejanka Jašek je tretja igra britanskega Nobelovega nagrajenca za literaturo, dramatika, igralca in nekdaj gledališkega direktorja Harolda Pinterja (1930–2008), ki ga literarna zgodovina povezuje predvsem z dramatiko absurda in med njegova najznamenitejša dela uvršča prav njegove zgodnje igre. Je igra ponavljanj in napetosti, ugibanj in izmikanj, trivialnosti in eksistence, očitnega in skrivnostnega ter smešnega in grozljivega, v kateri naletimo na vse glavne značilnosti Pinterjevega sloga (od ponavljanj, nedorečenosti in dialoga zaradi dialoga, do premorov, tišin in pomanjkanja informacij), obenem pa je izrazito metaforična drama o položaju človeka v sodobni družbi, o opustošenem stanju duha izgubljene identitete sodobnega človeka, izpostavljenega nenehnemu nadzoru in nevidni moči institucij v svetu globalizma, porušenja političnih sistemov in etike 21. stoletja.
Iz kritik
Koprska predstava ima to prednost in odliko, da Pinterja ne postavlja na glavo in ne išče vzporednic tekstu, da bi ga nadgradil, ali, kot se največkrat dogaja, ko hoče režiser blesteti bolj kot avtor, podgradil. Ivančevo izhodišče je poplačano z izrazito izklesanostjo in zvestobo ideji angleškega dramatika, ki si je najbrž želel prikazati prav to, kar so pokazali v koprskem gledališču. To pa je neskončno čakanje nečesa. Nekaj se mora zgoditi, a ne vemo, kaj se bo zgodilo. Epilog ni po željah enega od obeh protagonistov.
Gus, ki ga duhovito in dosledno igra Blaž Popovski z glasovnim falzetom, tako da je videti naiven in neroden, otroško zasanjan, vseskozi sprašuje Bena, a ne dobi odgovorov. Gus je poln dvomov, z njimi zastavlja gledalcu tudi vprašanje vesti, medtem ko je Ben, kot ga interpretira Rok Matek, dominantna figura v tej čudni dvojici. Nikoli noče v poglobljeno diskusijo, njegovi molki so opremljeni z obrambnim nasiljem in je paradigmatičen primer Pinterjeve definicije, da je govor oziroma pogovor le strategija, ki prikriva goloto molka.
