Kaos

Tri dobro situirane in izobražene prijateljice na pragu srednjih let se spopadajo vsaka s svojo težavo. Sofia je učiteljica, poročena in mati dveh otrok. Močno je vznemirjena zaradi nazorov nove ravnateljice in napovedi zaprtja šole. Julija je psihoterapevtka in se v nasprotju z osnovnim načelom odnosa do pacientov z enim izmed njih lahkomiselno zaplete v ljubezensko afero. Njena sestra Emmi je novinarka, ne uspe ji rešiti zakonske krize in ob ločitvi se sooča s težkim bojem za skrbništvo hčerke. Vse tri so sodobne ženske, ki doživljajo hude življenjske pretrese, ob katerih zapadajo v stanja nenadzorovanega, agresivnega vedenja. Preveva jih občutek, da izgubljajo nadzor nad svojim življenjem. Toda ne skrbijo jih le njihove osebne težave, ampak tudi številni problemi, ki jih ustvarja sodobna, tržno usmerjena in nemalokrat brezčutna družba. Kljub karakternim razlikam in včasih neprizanesljivi iskrenosti jim skupno prijateljstvo daje moč za premagovanje še tako hudih stisk. In tudi v najbolj groznih situacijah vedno najdejo prostor za humor.

Sofia, Julija in Emmi so sodobne ženske s sodobnimi problemi, ki preizprašujejo svoj položaj v sodobni družbi. Kriza, realna ali namišljena, ki jo doživljajo prijateljice, se v Kaosu odraža v vprašanju, kaj sodobna družba pričakuje od ženske. Ali je ženska še čustvena in empatična? Ali je lahko obenem čuteča in skrbna do bližnjih ter uspešna v karieri? Naj vztraja v disfunkcionalni zvezi ali naj gre svojo pot? Kakšna je ta pot in kaj odločitve ženske puščajo za sabo?

Mika Myllyaho (1966) je finski dramatik, režiser in igralec, od leta 2010 generalni direktor Finskega narodnega gledališča v Helsinkih. Zaslovel je z dramsko trilogijo Panika (2005), Kaos (2008) in Harmonija(2009). Danes je eden najbolj prevajanih in mednarodno priznanih finskih dramatikov. Trilogija je bila prevedena v številne jezike, njen drugi del, Kaos, ki velja za mednarodno najbolj uspešnega, pa je bil do sedaj, vključno s slovenščino, preveden v trinajst jezikov.

Beseda Diega de Bree, režiserja uprizoritve

Kje sploh še je ta srečen človek? Nekaj je v tej družbi vendarle hudo narobe. Sreča, opoteča ali pa neopoteča, pritisk je prevelik. Zahteve, ki si jih nalagamo, so absolutno predimenzionirane. Življenje je lahko enostavnejše in življenje ima najširši možen okvir. Življenje samo po sebi je lahko prekrasno, tako nekako bi ga morali jemati, a nam je težko. Celo bi rekel: bojimo se lastne sreče.