Kdo se boji Virginie Woolf?
Drama
Ustvarjalci
Univerzitetno naselje kolidža v Novi Angliji. Po končani zabavi za uslužbence, predstojnikova hči Marta in njen mož, profesor zgodovine George, k sebi v goste povabita mlajši par – Nicka, profesorja biologije (za katerega Marta ves čas misli, da predava matematiko) in njegovo plaho soprogo Honey. Za sprva ljubezniva gostitelja se kmalu izkaže, da je njun več kot dve desetletji dolg zakon le njuno bojišče, zato medsebojnih obtoževanj, zmerjanj, psovanj in celo fizičnega obračunavanja ne skrivata pred gostoma, ampak ju prisilita, da »sodelujeta« v njunem medsebojnem obračunavanju. Mlad, postaven, predvsem pa ambiciozen Nick in od alkohola odvisna Honey privolita v njune »igrice« (v nekem trenutku Nick z dve desetletji starejšo Marto celo odide v njeno spalnico, a se izkaže, da je za seks preveč pijan), ki dosežejo vrhunec v vedno bolj psihično nasilnih, že kar patoloških odnosih. Zanje se pozneje izkaže, da so le mehanizem za prikrivanje ranljivosti likov, njihovih frustracij – Nick se je »moral« poročiti, George kot profesor nikoli ni naredil kariere – od katerih je obema paroma skupna nezmožnost zaploditi otroka.
Drama, za katero je avtor naslov povzel po enem od grafitov lokala v Greenwich Villageu in je ob krstni izvedbi leta 1962 v New Yorku doživela deljen sprejem (»Samo za prostaške ženske,« je tedaj zapisal Daily News), še vedno ostaja svojevrstna kritika ameriške družbe in institucije zakona oziroma njegovega pojmovanja v družbi. Zakonski par Marta in George (njuni imeni nista naključno enaki imenoma Georga Washingtona in njegove soproge) simbolizirata boj med spoloma, kjer ženski pol zmeraj prevladuje in s svojo častihlepnostjo uničuje moškega. Marta in George sta brez otrok, sterilna sta, imata pa imaginarnega otroka – in ta življenja nesposobni otrok je ubit v noči, v kateri se odvija igra: ameriški sen o dobrem življenju se ne more obdržati, ker temelji na laži.
Edvard Albee (1928) poleg E. O’Neilla, A. Millerja in T. Williamsa velja za enega od stebrov moderne ameriške dramatike. Čeprav je začel pisati razmeroma pozno in je pred svojim celovečernim prvencem nase opozoril že s prvo enodejanko Zgodba o živalskem vrtu (1959), mu je prav drama Kdo se boji Virginie Woolf? – predvsem po zaslugi filma z enakim naslovom, v katerem sta nastopila Elizabeth Taylor in Richard Burton – prinesla nesluten uspeh in svetovno slavo.
Prejete nagrade
Barbara Podlogar
Iz kritik
Albeejeva Kdo se boji Virginie Woolf? je ena tistih klasik v niti ne tako dolgi vrsti briljantnih dramskih del, ki na odru najučinkoviteje zaživijo, če režiser obrzda svoj ego in dopusti, da tako njega kakor igralce vodi zlasti gostobesedno, mojstrsko izklesano besedilo. In po petkovi premieri v Gledališču Koper lahko zapišemo: Vitu Tauferju in njegovim je uspelo.
/…/
Nesrečna zakonska para na koprskem odru skozi vse mogoče konstelacije v uri in pol popelje ubran igralski kvartet. Glavno žensko vlogo je režiser zaupal svoji življenjski družici Mojci Partljič; njena Marta je − kakor terja že Albee − velika, hrupna ženska, okrogla, vendar ne obilna. Žalost, razvratnost in želja po eleganci se v njej učinkovito spajajo v grotesko, medtem ko njenega moža živo in duhovito upodobi Aleš Valič. Kot George, glavni generator smeha v dvorani, je nekoliko zgrbljen, mlahav, begav in vihrav, a tudi oster, hiter, bistroumen, piker, v tokratni uprizoritvi dodobra prežet s cigaretnim dimom in vselej sila jezičen, zlasti v spopadih z ženo in njeno novo priložnostno simpatijo, mladim biologom Nickom − Rok Matek ga je natančno oblikoval kot zadržanega in na videz uglajenega povzpetnika, iz katerega pa nezadržno butajo bahavost, stremuštvo, sarkazem, pa tudi živčnost in lakomnost, ki ju najočitneje ponazarja njegovo obsesivno goltanje pokovke. Drobno in naivno Honey morda še nekoliko preveč karikirano upodobi Tjaša Hrovat.
Tridejanka tokrat ni umeščena v klasično dnevno sobo, temveč v hladnejši, spočetka tudi precej temačen prostor z rdečim usnjenim kavčem, dolgo mizo in veliko sliko v ozadju; scenografijo podpisuje Voranc Kumar, sin direktorice Gledališča Koper Katje Pegan, veristično kostumografijo pa Barbara Podlogar.
Ko se iz obilja laži in iluzij vse bolj prebija resnica, se omizje, ki čedalje bolj služi kot ring za besedne spopade, pomenljivo razsvetli (za svetlobo je poskrbel Jaka Varmuž). Resnica naposled bruhne na dan in prav tedaj se tudi dobesedno zdani. Utrujenemu kvartetu je jasno: zabave je konec.
Vito Taufer je domala neopazno rahlo skrajšal historiat aktualne norosti in bolečine, predvsem pa ju je pospešil, v hitrejšem tempu se razcvetata in odcvetita, bolj jedrnato, bolj promptno. Dvoboju v visokih prestavah med Marto in Georgeem je odvzeta strašna teža počasnega psihološkega realizma – razkritja več niso nova in niso šokantna, ne samo zato, ker »poznamo« ta »tekst«, temveč ker poznamo tudi druge, ki so mu sledili –, svojo tragedijo lahko uprizorita kot ponovljivo, že ničkolikokrat preigrano farso, ki (več) ne potrebuje neskončnih tišin, da bi se slišala. (Zato pa se v tem pospešenem dialogu brez zastojev, hitrem menjavanju replik še bolj sliši besedno mojstrstvo Edwarda Albeeja in prevajalca Zdravka Duše.)
Marta, Mojca Partljič, je tako lahko še bolj glasna, netaktna, neobvladana, in George, Aleš Valič, je lahko še bolj navznoter obrnjeni cinik, njuna ljubezenska odvisnost od sovraštva se ne razkriva počasi, šokantno, ampak ubija že od prvega stavka. Odlična sta, oba, vsaj v prvem polčasu pravzaprav vodi Partljičeva, dokler je stalno na odru, dokler vodi igro, jo res vodi. Nick in Honey, Rok Matek in Tjaša Hrovat, jima seveda skušata slediti, on s preračunljivostjo, ona s čisto karikaturo, ampak ve se, to ni njuna igra.
Igra Georgea in Marte postaja proti koncu, proti jutru, nekoliko tišja, bolj pridušena, a ne bistveno počasnejša, ne bolj poudarjeno usodnostna. Seveda, George je najbrž njunega sina »ubil« prvič, ampak skoraj se zdi, da smrt več ne more ničesar ubiti. (Ameriški) sen je uničen, ampak treba bo vztrajati dalje, ga ubijati znova. Iluzija je (bila), da je mogoče s koncem pokončati junaka, da je smrt njune iluzije tudi njun konec. Ni konca, ni odrešitve.
Nova, hitra slovenska uprizoritev dobro pokaže, zakaj bo treba to igro igrati spet in spet.
