Cristina Clemente, Marc Angelet

Laponska

Božična komedija
Premiera 29. oktobra 2021 v Gledališču Koper
Trajanje Predstava traja 70 minut in nima odmora.
Prva slovenska uprizoritev

Ustvarjalci

Prevajalka Marjeta Drobnič
Avtorica narečne priredbe Patrizia Jurinčič Finžgar
Scenografka, kostumografka in glasbena opremljevalka Lina Vengoechea
Lektor Martin Vrtačnik
Lektorica za narečje Patrizia Jurinčič Finžgar
Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž
Asistentka režiserke Renata Vidič

Igralska zasedba

Monika Urška Taufer, Tjaša Hrovat
Robi Luka Cimprič
Olavi Rok Matek
Nela Nika Rozman

Božični večer v zasneženi koči na Laponskem. V pričakovanju praznovanja in srečanja otrok s »pravim« Božičkom na obisk k sestri, že desetletje poročeni s Fincem, iz Primorske, pripotuje druga sestra z možem in petletnim sinom. Ko nordijska veja družine napove, da ne bo sodelovala pri obisku Božičkove dežele, njihova štiriletna hčerka pa svojemu slovenskemu bratrancu pojasni, da svetega moža pač ni in da darila otrokom skrivaj kupijo starši, je božični večer uničen; Pandorina skrinjica, iz katere privrejo številne družinske skrivnosti, predvsem pa nasprotja, pogojena s kulturološkimi razlikami med urejeno finsko družbo ter »ležernostjo in neodgovornostjo« mediteranskega načina življenja, eksplodira.

Dogajanje komične drame Laponska se začne le nekaj trenutkov za tem, ko deklica pove bratrancu resnico o Božičku, kar pri dečku izzove razočaranje in žalost, pri starših pa »razpravo« o resnici in laži, pravici do razkritja iluzij in o nujnosti pogovorov o manj prijaznih dejstvih. Medtem ko primorski par temperamentno zagovarja življenje v iluziji in dokazuje, da so za laganje potrebne večje intelektualne spodobnosti kot za resnico, jima Finec očita, da sina vzgajata v laži in da le resnica lahko osvobaja. Toda kmalu se razkrije, da ima tudi on svojo resnico, ki jo le s težavo prizna, in da vsak trenutek ni primeren za njeno izrekanje. Prepir med sestrama in njunima soprogoma ter razpravo o tem, ali nek pojav imenujemo laž ali metafora, na koncu vendarle otopli čarobni dogodek, aurore borealis, naravni pojav, ki je tako preprost za razumevanje in obenem tako čaroben v svoji lepoti, saj v njem prepoznamo hkratnost dejstva in iluzije.

S komedijo katalonske dramatičarke, scenaristke in režiserke Cristine Clemente ter igralca, režiserja, dramatika in scenarista Marca Angeleta (oba sta krstno uprizoritev leta 2019 tudi režirala) v Gledališču Koper nadaljujemo z uprizarjanjem sodobne dramatike mediteranskega bazena.

Iz kritik

Primorski dnevnik / Marij Čuk, 02. 11. 2021

Nevidnega in neoprijemljivega sveta ni, realistična togost duši sanje in hrepenenje. Režiserka Delmestre se je popolnoma zavedala, da stoji besedilo na tankem ledu naivnosti in dramaturške horizontale, zato je karseda pazila, da ne zdrkne v banalno izpovedovalnost in črno-belo teznost, kar ji je uspelo, tako da se mešanica dovtipnosti in resnobnega zliva v homogeno celoto, v kateri je nakazana cela vrsta sodobnih problematik: nestrpnost do drugačnosti, stereotipni pogled na zemljepisno pripadnost, celo rasna diskriminacija. Temeljni vozel pa sem opisal že v uvodu: kje je meja med lažjo in resnico in ali smo sposobni dosledno ravnati se po svojih principih? Odgovor je preprost: ko se moramo soočati s problematiko, ki se nas osebno tiče in ki nas prizadene v srčiko lastne intime, takrat načelnost klecne. V obeh parih prihaja na eni strani do konfliktnih napetosti in izpovedovanja lastnih sivih lis na drugi, katarza pa je pojav severnega sija, ki združuje znanstveno empiriko s čudežnim. A le za hip.[…]
Laponska bo v koprsko gledališče zagotovo privabila občinstvo, ki pa se ne sme slepiti z navidezno lahkotnostjo uprizoritve. Ta daje v presojo vprašanja, o katerih velja razmisliti.

Primorske novice / Andraž Gombač, 18. 11. 2021

V prevodu Marjete Drobnič in narečni priredbi Patrizie Jurinčič Finžgar je pred gledalce prišel premišljeno zgrajen, dobro napisan in učinkovito postavljen duel dveh parov, torej dobro znana dramska konstelacija. Tokrat je spopad istrsko-finski. Na eni strani sta Monika in Robi – njo temperamentno, prizadeto in zato še bolj bojevito upodobi Urška Taufer, njega pa z robato sproščenostjo, pod katero se skriva precej zamolčanih stisk, Luka Cimprič. Primorca sta s sinčkom prišla na mrzli sever Evrope obiskat njeno sestro Nelo, poročeno z Olavijem, Fincem – z dekleta, ki se je v povsem drugačni družbi baje korenito spremenilo, Nika Rozman postopoma lušči hladni oklep in jo vrača v toplejše kraje, medtem ko njega Rok Matek (v koži Skandinavca mu prav pride rdeča brada, posrečena je tudi naučena slovenščina) od razposajene samozavesti in vzvišenosti popelje do soočenja z odprto rano.[…]
Ob režiserki je bila vnovič Lina Vengoechea, ki je predstavo postavila na značilno svetlo, živopisno, tokrat z otroškimi igračami in pisanimi balončki posejano prizorišče, »junake« pa odela v zgovorne obleke, bodisi hladno enobarvne ali praznično igrive. Med duhovitimi trki stereotipov v teh dneh ministrskih prisluhov še posebej zoprno zaskeli dokazovanje, da sta temelj slovenske družbe prevara in laž, kot lepa metafora pa naposled zasije veličastna čarovnija severnega sija.

www.sigledal.org / Ana Obreza, 04. 11. 2021

Odločitev za rabo primorščine se izkaže za pravo izbiro, saj učinkovito vzpostavi ločnico med ljudmi, ki sicer govorijo isti jezik, a se vendar med seboj bolj slabo razumejo. Jedro komičnosti teksta je izrazito konverzacijsko in v tem pogledu so detajli, aktualizirani skozi prizmo slovenskega primorskega prostora, tisti, ki publiko še dodatno povabijo k simpatiziranjem z odrskimi akterji (na zakuski se je tako npr. slišalo več šal o bobičih, tj. istrski koruzni mineštri).
[…]
Osrednji motor prepirljivosti je temperamentna Monika, ki nikakor ni pripravljena zavoljo ljubega miru ali vljudnosti držati jezika za zobmi – v premierski uprizoritvi jo je odigrala Urška Taufer, v alternaciji pa vlogo igra Tjaša Hrovat. Monikina kipeča jeza in kolerična zahtevnost, ki ne dopuščata pometanja pod preprogo in ohranjanja statusa quo, iz vseh izzivata odzive, odgovore, zavzetje stališč. Monika Tauferjeve je dobro našpičena za vrtanje in suvanje v čustvene aparate preostalih vpletenih, okretno tudi ohranja tekoče hiter ritem dogajanja in najbolj prepričljivo reže po primorsko, žal pa njen lik ni ravno najbolj niansiran. Emotivno južnjaško dvojico dopolnjuje Robi Luke Cimpriča, ki predstavlja nežnejši pol para s svojo spravljivostjo, dobrodušnostjo in bojda tudi nagnjenostjo k izražanju čustev s solzami, kakor mu žena večkrat cinično oponaša. Monikino sestro Nelo, ki jo je življenje na severu preoblikovalo, jo napravilo bolj zadržano in premišljeno, igra Nika Rozman, ki pa se tekom dogodkov vrne k neposrednejšemu odzivanju in razkrije tudi svojo bolj vročekrvno persono. Izmed vseh najbolj izstopa finski Olavi, čigar inteligentno, filozofsko in znanstveno podprto argumentiranje oživi Rok Matek in pri katerem je razvidna največja transformacija, ko sestopi z vzvišene vseznalske pozicije moralnega neoporečneža ter se sooči z lastno ranjenostjo in ranljivostjo.

/ Matej Bogataj, 24. 01. 2022

Igra Laponska že z naslovom po eksotični severni finski regiji – in v praznične čase postavljeni premieri – nakazuje, da gre za božično igro, za enega tistih izdelkov, ki se v skrajšanih dneh in s prazničnim vzdušjem zgostijo in nam, morda malce skeptičnim do prezasičenosti tovrstne ponudbe, osladijo dneve. In še bolj večere. Če je za žanr značilno, da na koncu tudi praznične dvomljivce spremeni v prepričance (v povezovalnost božiča, ponovno vzpostavljanje družinskih in družbenih vrednot), pa obstajajo tudi poskusi zaostrovanja takšnih srečevanj, ki so pogosto tudi redka priložnost medgeneracijskega druženja.

Laponska se začne kot tipična lahkotna in neproblematična božična igra, in res, že takoj na začetku vidimo dva para, tisti z juga, z Obale, Monika in Robi, je za razliko od mešanega finsko-primorskega para, Nela in Olavi, ki je že adaptiran in ne pretirava, oblečen tako, kot si predstavljamo severnjake in posebno praznično vzdušje: snežni in božični motivi, zvezdice na težkih puloverjih, takšne stvari. Vendar se osišče igre hitro zaostri, kmalu ne gre več (samo) za to, ali božiček je ali ga ni –in o tem ne razpravljajo v slogu kakšnih mračnih nihilistov iz romanov Dostojevskega, ker če ni božička, potem tudi Boga morda ni (in je vse dovoljeno), temveč gre za vprašanje, koliko resnice nam dovoljuje občutek, da smo iskreni in pošteni, ne da bi pri tem razpadel svet naših utečenosti in navad. In tradicije, bi pripomnila v igri Primorka Monika, ki se sklicuje na večna dejstva, da je božiček sicer res izmišljotina, nekaj, kar nas zadržuje v območju upanja in obljube, vendar tako resnična, da ji je treba posvetiti nekaj dni nakupovanja daril – v njegovem imenu, če že za lasten denar. Vendar se resnica o obstoju božička zaostri, ko s postopnim zaostrovanjem trčijo protestantske skandinavske vrednote – in predsodki – ob primorske, mediteranske, pod preprogo je pometenega marsikaj, od posvojitve hčerke, ki jo starša skrivata pred njo, čeprav v vsem preostalem podpirata radikalno deziluzijsko vzgojo, do dejstva, da bi rada na Finsko preseljena sestra Nela nazaj, med svoje, na več sonca – in tudi nazaj v večjo pragmatičnost pri oznanjevanju resnice za vsako ceno. Njena sestra Monika ji je zamolčevala očetovo resno zdravstveno stanje, prepričana, da malo laži olajša življenje, spregledala pa, da lahko smrt, če se nisi poslovil od umirajočega, življenje dodatno obremeni. Tudi Robi se izkaže za bolj možaka, kot je to pred svojo jezično Moniko pripravljen priznati, skratka – vsi doživijo nekakšen razvoj in se skupaj odločijo, da bodo do nadaljnjega še – vsaj malo in v imenu ljubega miru – lagali in olepševali stvari.

Vendar je Laponska komedija, ne radikalen in zaostren obračun z našim odnosom do resnice. Trčita načelna odprtost družbe do drugačnosti – finsko permisivno in na spodbujanju ustvarjalnosti, namesto kaznovanja, utemeljeno šolstvo je po vseh kazalcih med najbolj uspešnimi sistemi na svetu – in mediteranska ekstrovertiranost, vzkipljivost, tudi regiji pripisana zvijačnost. Še toliko bolj, ker sta nosilki spora sestri, ki sta bili očitno že prej v napetem odnosu, ena se je naveličala podobe lastnega plemena in se izselila, druga namesto tega upravlja svet, se znaša nad možem in ga dela copato; vendar se Laponska vseeno dogaja v božičnem času in malce napne značajske posebnosti vpletenih, tako da je konec s severnim sijem, še eno veliko vizualno iluzijo, spravljiv in ugoden za vse.

Režiserka Nenni Delmestre postavlja igro v prevodu Marjete Drobnič na oder, ki je poln otroških igral, žogic, lutk dinozavrov in delfinov, to je prostor igre in otroške brezskrbnosti in tipiziranih lončkov in skodelic (scenografija in kostumografija Lina Vengoechea). Nekje zraven slišimo otroke, predvsem njihov jok, saj si bratranec in sestrična pri okoli petih izmenjata nekaj skrbno varovanih skrivnosti: o obstoju božička in kako je to z očeti, če jih imaš več. Gostiteljski par je bolj ozemljen; seveda je Oladi, kakor ga zastavi Rok Matek, osmešen, v svoji vnemi in odprtosti do tujih kultur, kar potem ‘nadgradi’ z enako izdatno mero stereotipov kot prijaznosti, govori učinkovito smešno slovenščino s približkom besed, a drugimi pomeni – jezikovna adaptacija je delo Patrizie Jurinčič Finžgar – in se strastno zavzema za bobiče in ocvrtke; vendar mu da Matek tudi precej nervoznih potez, tudi negotovosti, ki prodre na površje njegovo zamolčano in prikrivano jedro. Negotov je tudi, ko je treba od besed o resnici za vsako ceno, recimo tisti o nepreklicnosti smrti, preiti v dejanja in priznati, da so njegovi upočasnjeni spermatozoidni bojevniki dezertirali in so jih morali nadomestiti darovalčevi, vendar uspe izpasti simpatičen in ne poraženec, ko se stvari v njegovem zakonu ne iztečejo čisto po njegovo. Nika Rozman kot Nela je simpatično pragmatična, najprej za prijaznostjo skriva, da ima domotožje, dokler se po prepiru – in pretepu –s sestro ne izpove, da ji je dolgih noči brez sonca dovolj. Povezovalen, torej spravljivo nevtralen in sprenevedav je tudi Luka Cimprič kot Robi; če se zdi najprej neopredeljen, podrejen v odnosu, kar nakazujeta njegov negotov, zato malo prenapet smeh, in zaskrbljeno pokrčena drža ali pogled v tla ali vstran, pa se postopoma postavlja na lastno stran, zahteva spremembe in pravičnost, zahteva drugačno distribucijo moči, tudi znotraj zakona, in prizna pisno tiho diplomacijo s finskim parom. Vendar je glavni napenjalec situacije Monika, ki jo Urška Taufer zastavi kot jezično, neposredno in podjetno ženo, mater, sestro, svakinjo, ki se ji pogosto zagovori, hoče biti zmagovalka vsakega dialoga, zahteva pa tudi nekakšno povračilo za izgubljene in v napačnem času izrečene replike in je do konca tekmovalna s skandinavskim vrednostnim sistemom. Ob tem je ves čas jasno, kje je cilj njene zvijačnosti, in tudi v drži, pa v jezikovnih legah, ki kažejo njeno neinhibirano koleričnost je ona tista, za katero se zdi, da obvlada situacijo, čeprav na koncu, kot po vsakem spopadu, pridejo vsi skupaj do istega sklepa –resnica že, ampak drugič, ko bo za to boljša priložnost.

Laponska se v uprizoritvenem in igralskem smislu izogiba ceneni komičnosti, čeprav dobro izkoristi vse tovrstne nastavke besedila in jezikovne adaptacije, ob tem na videz lahkotno ponovi vprašanje, koliko laži je položene v naše družbene –in partnerske –dogovore.

Kmalu na naših odrih

Doživite najboljše v našem gledališču. Naš raznolik spored ponuja za vsakogar nekaj. Pridružite se nam na nepozabnih predstavah.

Občasnik Gledga

Publikacija, ki bralce seznanja z dogajanjem v Gledališču Koper, obenem pa uprizoritvam v produkciji našega gledališča služi kot gledališki list.

Abonmaji 2023/2024

Podajte se na gledališko popotovanje z našo ponudbo abonmajev. Pridružite se nam danes v svetu dramskih čudes!!

Naš ansambel in ostali sodelavci

Spoznajte ustvarjalne sile našega gledališkega ansambla in naše cenjene sodelavce. Skupaj ustvarjamo nepozabna doživetja na naših odrih.