Gledališka uprizoritev Ledene slike v središče postavlja družino in njene člane, ki iščejo svoje mesto, svojo resnico in način, kako izraziti tisto, česar ne znajo ali ne zmorejo povedati. Priča smo neizrečenim zameram, neuresničenim željam, izgubi, žalovanju, potrebi po pripadnosti ter vprašanjem, kako se posameznik umešča v družino. Molk predstavlja sredstvo, s katerim ohranjajo navidezno ravnovesje, hkrati pa omogoča, da se nerazrešene bolečine, zamere in pričakovanja prenašajo iz roda v rod. Vsak od družinskih članov se z neizrečenim sooča po svoje: nekateri poskušajo zapolniti praznino, nastalo zaradi odsotnosti in izgub, drugi iščejo priznanje, samostojnost ali odgovore o svojem izvoru. Nezmožnost iskrene komunikacije se vedno znova vrača v njihove odnose, predvsem v skupnih trenutkih, ko je prisotnega veliko več kot je izgovorjenega. Prelom prinese Patrikova fotografska razstava, s katero se posamezne družinske zgodbe in spomini začnejo sestavljati v novo celoto. To, kar je bilo dolgo potisnjeno v tišino, dobi možnost, da se pokaže in izreče.
Uprizoritveno besedilo Ledene slike, skupni dramski prvenec dramaturginje Helene Šukljan in režiserja Ivana Lobode, prevzema naslov finskega dramskega besedila Jääkuvia Kristiana Smedsa, ki je služilo kot vstopna točka v avtorski projekt.
