Ledene slike

Obrabljen družinski album. V njem ohlapno spete podobe, nekatere neostre, druge poškodovane, nekaterim manjka polovica, na vseh pa zamrznjene življenjske stiske. Fotografija sina, ki odkrije svoj starčevski odsev. Na drugi fotografiji samohranilka z razmazanimi ličili in od razočaranja in hrepenenja udrtimi očmi, ki otroke lahko nahranijo samo s sovraštvom. Na tretji njen otrok, ki se trga iz materinega prijema, toda hkrati ni sposoben preživeti v svetu zunaj doma. Na naslednji lajež sorodnikov, nato »glava družine«, ki je izgubila vero v človeka, toda kljub temu še vedno upa. Pa fotografija otroka, ki ničesar ne razume, vendar vse občuti …

Izpovedi, večinoma v monološki obliki, razkrivajo neizrečeno, neizživeto in potlačeno: materino »sovraštvo« do otrok, željo po biti ljubljen, vprašanje smisla bivanja, neuresničeno ljubezen, odsotnost očeta in drugo. Prizori s perspektive različnih likov odpirajo čustveni svet, podoben tistemu, ki ga doživimo ob pogledu na staro fotografijo v družinskem albumu – prebudijo se spomini, za katere smo mislili, da so že davno zbledeli. Zgodba z več samostojnimi »slikami« razkriva življenje, misli in občutja (razširjene) družine ter verigo podrejanja, ki se nadaljuje iz generacije v generacijo. V samem jedru pa vendarle tlita upanje in toplina. Nosilna tema besedila je zato ljubezen, tako brezpogojna in surova, da jo je skoraj nemogoče prenesti in se jo zato najpogosteje izrazi s tišino.

Ledene slike je tretje dramsko besedilo finskega dramatika, gledališkega režiserja in vodje gledališke skupine Kristiana Smedsa (1970), ki se je kot dramatik in režiser že uveljavil na evropskih odrih, kar dokazuje evropska gledališka nagrada New Theatrical Realities, ki jo je kot prvi skandinavski režiser prejel leta 2011. Besedilo Ledene slike je svoj krst doživelo najprej kot radijska igra (1997) in bilo do danes prevedeno v angleščino, nemščino, ruščino, katalonščino in danščino.