LEVITAN. Primer Vitomil Zupan

Pisatelj, dramatik, pesnik in esejist Vitomil Zupan (1914–1987), čigar ime danes spada v slovenski kanon povojne proze, je bil znan po svojem izzivalnem, boemskem in ekcesnem življenju (bil je mornar, poklicni boksar, smučarski učitelj, partizan, zapornik, ženskar in razuzdanec), ki mu je nudilo dovolj snovi za njegove izrazito avtobiografske romane: Komedija človeškega tkiva zajema njegovo predvojno usodo, Menuet za kitaro življenje med vojno, Levitan prestajanje zaporniške kazni, Igra s hudičevim repom povojni čas, nedokončani roman Apokalipsa sedanjosti pa pisateljevo jesen življenja.

Uprizoritev si za predlogo jemlje roman Levitan (1982), v katerem je Zupan spregovoril o svojem sedemletnem bivanju v štirih slovenskih zaporih. Leta 1948 je bil namreč zaradi nemorale, poskusa posilstva in uboja, povzročitve samomora prijateljice, izdaje državnih skrivnosti in sovražne propagande obtožen na 18 let zapora in na pet let izgube državljanskih pravic. Ker je v zaporu zaradi nečloveških razmer zbolel za tuberkulozo (in bil na posredovanje od zunaj prvi jetnik, operiran na pljučih), so ga po sedmih letih izpustili, vendar je pri komunistični oblasti še vedno ostal nezaželen.

Uprizoritev v veliki meri ohranja besedilo romana, v katerem bralec spremlja prvoosebnega pripovedovalca Jakoba Levitana, vendar pa je zaradi dolžine romana velik del besedila izpadel. Posamezne dele Levitanovega besedila pripovedujejo tudi igralke, skladno z epizodami, ki v izvrniku pripovedujejo o ženskah. Čeprav se predstava zaradi pripovednega formata močno približa bralni uprizoritvi, občinstvo nagovarja k aktivni imaginaciji pripovedovanih dogodkov, ki so – še posebaj takrat, ko gre za pripovedi, ki se sučejo okoli spolnosti – prepuščene domišljiji gledalca.

Uprizoritev, ki je bila premierno uprizorjena v dvorani Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, si bodo abonenti Gledališča Koper lahko ogledali v bivšem skladišču soli Monfort v Portorožu.

» … Dobro veste, kaj pravijo za peloponeško vojno: da se je zgodila le zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peloponeške vojne. In to, kar velja za peloponeško vojno, velja tudi za Zupana: vse, kar se mu je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem pisal romane. Cankar ga je pestoval in spravljal k sebi, da bi lahko o tem pisal. Pohajkoval je, da bi lahko o tem pisal. Streljal, boksal in šauflal je, da bi lahko o tem pisal. Spolno se je izživljal, da bi lahko o tem pisal. Izzival, šokiral in škandaliziral je, da bi lahko o tem pisal. Oblast je smešil, da bi lahko o tem pisal. Delal je ravno obratno od ostalih, da bi lahko o tem pisal. In zakaj ne: zapreti se je dal, da bi lahko o tem pisal. Zdelo se je, da ni zrežiral le svojega pogreba, ampak tudi svoje rojstvo …«

Vir: Marcel Štefančič jr. v gledališkem listu uprizoritve