Lunine mene

Shepardova najnovejša drama Lunine mene (2009) je bridka, vendar nadvse pronicljiva meditacija o staranju, o izgubah in o (ne)zanesljivosti spomina dveh starih prijateljev, ki se po dolgih letih spet srečata. Nekega avgustovskega večera sedita na verandi in medtem ko čakata lunin mrk in počasi srkata bourbon, globokoumno razpravljata, se spominjata svoje mladosti, vmes malo motovilita s puško in se nato spet vrneta k svojim iskrivim dialogom. Na pogled običajna situacija sčasoma začenja prehajati na spolzka tla vrednotenja medsebojnega zaupanja, prijateljstva in nekdanjih skupnih dogodivščin. Za komične, včasih tudi opolzke debate in že skoraj usodne nesporazume je kriv predvsem njun luknjičasti spomin, ki ga načenjajo zametki demence, pa tudi kaplje viskija. Ta rahlo melanholična drama terja vrhunski stvaritvi dveh igralcev zrelih let, upodabljajočih stara prijatelja Amesa in Byrona, ki ju ne druži le dolgoletna zaupnost in privrženost, temveč tudi zavist in tekmovalnost. Za povrhu pa ju veže in utesnjuje še tragikomično nelagodje beckettovskega jarma. Prazen oder, nad njima polna luna, dve moški figuri, mestoma absurdni in groteskni. Čakajoč lunin mrk?

Sam Shepard (1943), vsestranski ustvarjalec, avtor skoraj petdesetih dram (slovenska gledališča so do danes uprizorila njegove igre Summertime, Pravi zahod, Pokopani otrok, Nevidna roka, Misel lažnivka,), scenarist, režiser, igralec in rokovski glasbenik, ki zaradi izostrenih, prepoznavnih in odmevnih razsežnosti svojega opusa sodi v sam vrh sodobne ameriške dramatike, je dramo Lunine mene napisal za irsko gledališče Abbey Theatre v Dublinu. Premiero je doživela marca 2009 na mali sceni Peacock Theatra, vendar so jo zaradi ugodnih kritik in zanimanja občinstva kmalu preselili na veliki oder, pozneje pa se je podala še na dolgo in uspešno gostovanje v New York in London.