Po šestnajstih letih, kolikor nas loči od uprizoritve Treh sester, se na oder Gledališča Koper vrača dramatik Anton Pavlovič Čehov, tokrat z dvema enodejankama, ki ju je napisal po francoskem vzoru in ju zato poimenoval vodvilčka. V prvem z naslovom Medved (1888) prileteni posestnik Smirnov le dan pred rubežem posestva obišče mlado in lepo vdovo Jeleno Ivanovno Popovo, da bi od nje izterjal denar, ki ga je pred časom posodil njenemu pokojnemu možu, vendar ga v črnino zavita vdova odpravi z besedami, da ni razpoložena za ukvarjanje z denarnimi zadevami. Jezni in do nežnejšega spola nestrpni Smirnov se odloči, da bo pri vdovi vedril toliko časa, dokler ga ta ne izplača, ko pa ga Popova s pomočjo sluge poskuša vreči iz hiše, jo užaljen pozove na dvoboj. Popova, ki ni nikoli imela v rokah orožja, privoli, njena odločnost in pogum pa v ljubezni večkrat razočaranemu Smirnovu vzbudita simpatijo. Izpove ji ljubezen, Popova še nekaj časa hlini hladnost, nato pa … V drugem, Tragik po sili (1890), družinski oče in državni svetnik Tolkačov prosi prijatelja Muraškina, naj mu posodi revolver, saj je življenje v službi in doma, kjer mora vsakodnevno izpolnjevati prošnje družinskih članov, postalo prenaporno. Muraškin najprej sočustvuje z njim, nato pa ga prosi, naj na poti domov skupni znanki odnese še neko malenkost. Ko Tolkačov sliši še njegovo prošnjo, ga popade bes in zahteva, naj teče kri …
Medved in Tragik po sili, ki ju uprizarjamo pod skupnim naslovom Živeti!, nista nostalgični podobi pretekle dobe, temveč zgodbi o čustvenem nelagodju, preobremenjenosti in nerazumevanju lastnih čustev. To je tisto, kar danes vsi poznamo, kar nas bega, frustrira in navsezadnje nasmeji. Režiser Marjan Nećak, ki smo ga v našem gledališču spoznali kot režiserja in avtorja glasbe za uprizoritvi Lepa Vida in Naša familija, Čehova ne jemlje kot muzejsko vrednost, temveč kot živega, sodobnega avtorja, ki z neverjetno natančnostjo diagnosticira človeško ranljivost: »V Medvedu spremljamo dva človeka, ujeta v lastne obrambne mehanizme, medtem ko v Tragiku po sili opazujemo posameznika, ki se zlomi pod težo absurda in banalnosti vsakdanjika,« je zapisal ter dodal: »Ti enodejanki nista izmišljeni drami, sta naš vsakdan – le brez mask. Ali pa morda z najbolj iskrenimi – Čehovimi.«
