Živeti!
Anton Pavlovič Čehov: Medved in Tragik po sili| Premiera | 13. marca 2026 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava nima odmora. |
Ustvarjalci
| Prevajalca | Mile Klopčič (Medved), Janko Moder (Tragik po sili) |
|---|---|
| Režiser, skladatelj in scenograf | Marjan Nečak |
| Koreografinja | Anja Möderndorfer |
| Kostumograf | Blagoj Micevski |
| Avtor videa | Marin Lukanović |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Oblikovalca in izdelovalca mask | Damijan Kracina, Katarina Toman Kracina |
Igralska zasedba
| Medved (1888) | |
|---|---|
| Jelena Ivanovna Popova, vdova, posestnica | Patrizia Jurinčič Finžgar |
| Grigorij Stepanovič Smirnov, posestnik | Luka Cimprič |
| Luka, sluga pri Popovi | Rok Matek | Tragik po sili (1890) |
| Ivan Ivanovič Tolkačov, družinski oče | Rok Matek |
| Aleksej Aleksejevič Muraškin, njegov prijatelj | Luka Cimprič |
| Ženska | Patrizia Jurinčič Finžgar |
Po šestnajstih letih, kolikor nas loči od uprizoritve Treh sester, se na oder Gledališča Koper vrača dramatik Anton Pavlovič Čehov, tokrat z dvema enodejankama, ki ju je napisal po francoskem vzoru in ju zato poimenoval vodvilčka. V prvem z naslovom Medved (1888) prileteni posestnik Smirnov le dan pred rubežem posestva obišče mlado in lepo vdovo Jeleno Ivanovno Popovo, da bi od nje izterjal denar, ki ga je pred časom posodil njenemu pokojnemu možu, vendar ga v črnino zavita vdova odpravi z besedami, da ni razpoložena za ukvarjanje z denarnimi zadevami. Jezni in do nežnejšega spola nestrpni Smirnov se odloči, da bo pri vdovi vedril toliko časa, dokler ga ta ne izplača, ko pa ga Popova s pomočjo sluge poskuša vreči iz hiše, jo užaljen pozove na dvoboj. Popova, ki ni nikoli imela v rokah orožja, privoli, njena odločnost in pogum pa v ljubezni večkrat razočaranemu Smirnovu vzbudita simpatijo. Izpove ji ljubezen, Popova še nekaj časa hlini hladnost, nato pa … V drugem, Tragik po sili (1890), družinski oče in državni svetnik Tolkačov prosi prijatelja Muraškina, naj mu posodi revolver, saj je življenje v službi in doma, kjer mora vsakodnevno izpolnjevati prošnje družinskih članov, postalo prenaporno. Muraškin najprej sočustvuje z njim, nato pa ga prosi, naj na poti domov skupni znanki odnese še neko malenkost. Ko Tolkačov sliši še njegovo prošnjo, ga popade bes in zahteva, naj teče kri …
Medved in Tragik po sili, ki ju uprizarjamo pod skupnim naslovom Živeti!, nista nostalgični podobi pretekle dobe, temveč zgodbi o čustvenem nelagodju, preobremenjenosti in nerazumevanju lastnih čustev. To je tisto, kar danes vsi poznamo, kar nas bega, frustrira in navsezadnje nasmeji. Režiser Marjan Nećak, ki smo ga v našem gledališču spoznali kot režiserja in avtorja glasbe za uprizoritvi Lepa Vida in Naša familija, Čehova ne jemlje kot muzejsko vrednost, temveč kot živega, sodobnega avtorja, ki z neverjetno natančnostjo diagnosticira človeško ranljivost: »V Medvedu spremljamo dva človeka, ujeta v lastne obrambne mehanizme, medtem ko v Tragiku po sili opazujemo posameznika, ki se zlomi pod težo absurda in banalnosti vsakdanjika,« je zapisal ter dodal: »Ti enodejanki nista izmišljeni drami, sta naš vsakdan – le brez mask. Ali pa morda z najbolj iskrenimi – Čehovimi.«
Iz kritik
Zadnja letošnja premiera koprskega gledališča pod skupnim naslovom Živeti! združuje dve enodejanki ruskega zdravnika – pisatelja s konca 19. stoletja. Enodejanki Medved (prevod Mile Klopčič) in Tragik po sili (prevod Janko Moder), obe podnaslovljeni »šali«, predstavljata običajne ljudi, ki v skladu s svojimi romantičnimi ideali čustvujejo (ne)običajno vzvišeno, kar pa v običajnih okoliščinah vsakdanjosti za zunanjega opazovalca poraja obilo komičnih trenutkov. Ker režijo podpisuje skladatelj Marjan Nečak, ne preseneča, da komični naboj in liričnost nekaterih čustvenih stanj podpirata avtorska glasbena govorica ter spretna menjava uprizoritvenih tempov. /…/
Iz karikirano zapisanih likov v komedijskem dialogu »šale« Medved pred nami vstanejo polno čustvujoči karakterji. Patrizia Jurinčič Finžgar kot vdova Popova je morje, ki ga mogočne silnice gibljejo od temne tihote melanholije k prvim opozorilnim valovom, ki se najprej razbesnijo v nevihtnem divjanju, nato pa poležejo v igrivo lesketanje vnovičnega sonca na pomirjeni gladini. Luka Cimprič upnika Smirnova oblikuje kot trmastega, trdega in trdovratnega kujona, ki trdno stoji na tleh in se z obale posmehljivo roga nestalnosti vode. Kontrapunkt strastni dvojici predstavlja Rok Matek kot služabnik Luka. Ta »sluga pokorni« nam mestoma skozi neposredni pripovedovalski nagovor osvetli situacijo z nove plati, obenem pa nekoliko umiri vrvenje pred novim navalom čustev; sicer pa v dramsko dogajanje s svojo služabniško profesionalnostjo, izpolnjevanjem ukazov in izrazitim nelagodjem nad dogajanjem, ki mu je priča, vnaša dodatno komično plast. Besedilo je jezikovno dobro pripravljeno (lektor Martin Vrtačnik), igralci pa v govoru suvereni – le Medved Luka Cimpriča včasih preveč dobesedno zdrsne v medvedje godrnjanje in momljanje.
Režija – tako v prvi kot drugi enodejanki – dramaturški potek dogodkov umerja z glasbo. Prenekatere replike so odpete, ponekod govor kombinira s petjem, spet drugje pa se povedano povsem spremeni v pesem. Posebej izpovedna je glasbena govorica vdove Popove, ki jo Patrizia Jurinčič Finžgar skladno z instrumentalno podlago mojstrsko oblikuje z vrsto različnih pevskih nastavkov, od pop do klasičnega, od naravnega recitativa do rokovsko kričavih pasaž. Rok Matek kot sluga Luka je komično suveren v opernem načinu petja, pravi izpovedni naboj pa izraža tudi brundajoče rentačenje »medveda« Luka Cimpriča. /…/
Tragik po sili je v večji meri dolg monolog o banalnih sitnosti in prezasedenosti s tisoč nepomembnostmi izmučenega moškega v najboljših letih. Zahteve službe, družinskega in družabnega življenja ga pehajo na rob blaznosti – kar v vlogi Tolkačeva odlično izrazi Rok Matek. Celoten monolog je preoblikovan v dolg song, ki z neizprosnim ritmom in notranjo napetostjo podpira »tragikovo« izpoved. Tovrstni primež glasbenega kolesja bi za manj discipliniranega, pevsko usposobljenega in interpretacijsko artikuliranega igralca lahko predstavljal ogromno oviro – a Matek v njem očividno najdeva oporo ter svojo vlogo družinskega mučenika izpelje naravnost izvrstno. Od pogona monološkega songa postane koreografija – sicer že v prvem delu posrečeno vtkana in opažena – prisotna še v večji meri (koreografinja Anja Möderndorfer). Luka Cimprič kot prijatelj Muraškin in Patrizia Jurinčič Finžgar namreč Matkov monološki song sooblikujeta predvsem koreografsko in tako poudarjata humorni okvir upodobitve nekega življenja, ki jo utrujeni izpovedujoči – kljub za nas nespregledljivi smešnosti malone absurdnih dejstev – slika v žalobnih tonih.
Premišljena glasbeno-dramaturška struktura, iz katere izraščajo vsi elementi predstave, precizno živahne igralske kreacije ter posrečene koreografske in režijske domislice tvorijo zanimivo predstavo, vredno ogleda, iz katere jasno odmeva naslovni krik »Živeti!«
