Oblomov

Ko je v letu 1847 začel snovati svoj drugi roman in dve leti pozneje njegovo ključno poglavje objavil v dnevnem časopisju, se skromnemu, razvajenemu in že po naravi negotovemu Ivanu Aleksandroviču Gončarovu (1812–1891) ni niti sanjalo, da bo ob izidu romana desetletje pozneje njegova eksistenca izzvala toliko razburjenja in polemik tako v literarnih kot znanstvenih krogih, še manj da bo po njegovem naslovnem junaku poimenovan celo socio-psihološki pojav, oblomovščina, ki bo postal sinonim za sanjavo, nedejavno in brezciljno življenje ter predanost usodi. Vendar oblomovščine (ki je sprva izzvala posmeh tistih, ki so verjeli v civilizacijski napredek, razvoj znanosti in socialne misli, pozneje pa tudi nasprotovanje revolucionarjev, ki so jo enačili z izkoriščanjem kmetov, delavcev in poštene intelektualne sile) v romanu ne gre razumeti le kot življenjskega kreda (anti)junaka, temveč tudi kot njegovo nezmožnost tekmovanja, odsotnost želje po moči, odgovornosti in pogumu. Čeprav se Oblomov bori proti svoji nemoči in začne oblomovstvo v sebi prezirati, dopusti, da ga zanesejo strast in čustva ter peklenska ljubezenska igra ambiciozne ženske in površnega prijatelja, je oblomovščina zanj močnejša, vsakršno upiranje pa se izkaže za korak bliže smrti.

Savinova dramatizacija in režija zato skušata danes Oblomovu vrniti nekaj nekdanjega romantičnega blišča, ki ga brezdelni obubožani aristokrat gotovo nosi v sebi. Režiser je izbral in izpostavil ključne trenutke iz junakovega življenja in njegovo »zgodbo« umestil v tržaško okolje, v dekadenčno atmosfero zatona avstroogrskega cesarstva, kar ustvarja ključ za še bogatejše branje in doživljanje izvirnega besedila, poglobljena analiza simbolične, sociološke in eksistencialne razsežnosti Gončarovega junaka, ki ne sprejme ideologije tekmovalnosti in se prepusti občutljivosti in pasivnosti, opusti življenje in se sprašuje o njegovem smislu, pa ponuja zanimive spodbude za razmišljanje o človekovem strahu pred življenjem.