Odprta vrata v maturo 2024
Učni gledališki esej o štirih dramah: Dogodek v mestu Gogi (S. Grum), Zaprta vrata (J. P. Sartre), Veliki briljantni valček (D. Jančar), Naše skladišče (T. Mislej)| Premiera | 9. februar 2024 v mali dvorani Gledališča Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Režiser, scenograf, kostumograf in avtor glasbenega izbora | Jaka Ivanc |
|---|---|
| Dramaturginja | Ira Ratej |
| Avtorica scenskih slik | Barbara Matul Kalamar |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
Igralska zasedba
| Pisar Klikot, Sobar, Simon Veber, Novinar, Bigi | Anže Zevnik |
|---|---|
| Grbavec Teobald, Garcin, Volodja, Komi Otmar Prelih | Luka Cimprič |
| Afra, Ines, Evelin, poslovodkinja Grebovič, Hana, Suzi, Ljubica | Anja Drnovšek |
| Tarbula, Estelle, Vera, Tereza, Doktor | Tjaša Hrovat |
Matura ni Dogodek v mestu Gogi, čeprav dijaki pišejo esej za Zaprtimi vrati. Za nekatere je to pisanje lahkotno kot ples na Veliki briljantni valček, za druge pa težaško delo kot v Našem skladišču. Z uprizoritvijo Odprta vrata v maturo 2024 želimo dijakom priskočiti na pomoč pri pripravi na pisanje maturitetnega eseja. Ne samo gledališčniki, ampak tudi pedagogi se zavedajo, da sta branje in analiza dramskih besedil zahtevnejša od proze, saj terjata dodatno bralčevo imaginacijo, ker so ta besedila v osnovi pisana za ugledališčenje in ne za intimno branje posameznika.
Vse štiri dramske zgodbe obravnavajo človekov duhovni razpon skozi celo stoletje. Med ekspresionistično grotesko Dogodek v mestu Gogi, ki jo je Slavko Grum napisal leta 1928 ter v njej ubesedil tragično zatohlost majhnega mesteca, ter farsično socialno dramo Naše skladišče, mlade dramatičarke Tjaše Mislej, ki prikazuje suženjski položaj delavstva v času sodobnega kapitalizma, je minilo natančno 92 let. Ob njiju sta kot duhovna mejnika postavljeni še dve dramski besedili: eksistencialistična drama Zaprta vrata filozofa Jeana-Paula Sartra iz leta 1944, se pravi tik pred koncem 2. svetovne vojne, in Veliki briljantni valček Draga Jančarja iz leta 1985, v kateri razpre mehanizme totalitaristične države tik pred padcem berlinskega zidu, ki je sprožil rušenje socialističnega družbenega reda.
Vsa štiri besedila, v katerih srečamo skupno 53 dramskih oseb, tematizirajo mehanizme posameznikove ujetosti in nadzora družbenega sistema, države, delodajalca in celo nevidnih sil v zagrobnem življenju. Mi si želimo ustvariti uprizoritev, ki bo dijake popeljala skozi vsa štiri besedila, tako da bodo štirje igralci odigrali bistvene prizore posameznih dram in tako prikazali njihove stične točke pa tudi razlike pri tematiziranju ujetosti in svobode. Naš namen je dijakom olajšati branje in razumevanje teh besedil ter pri tem prikazati tudi ustvarjalni proces transformacije zapisanega govora v polnokrvne gledališke prizore z igralci, ki bodo osvetlili pomembnejše situacijske in emocionalne prelome v dogajanju.
Iz kritik
Duhovita in sproščena uprizoritev v mali dvorani koprskega teatra je ponudila pedagoško-didaktični pristop do štirih dram, razčlenila njihove glavne vzmeti, posredovala nekaj gledališke teorije, predvsem pa je izluščila osrednje motivne kroge, ki drame oblikujejo, ne da bi pri tem zdrknila na raven suhoparnega šolskega poučevanja. Nikakor ne, razpirala je vrata v povedni svet dramskih lokov z eleganco in smislom za mero.
[…]
Gledalec (maturant in nekdanji maturant z že osivelimi lasmi pa še kdo …) je dobil jasno razčlenitveno sliko zahtevnih tekstov, ki so jih s kreativnimi prehodi preigravali Anže Zevnik, Luka Cimprič, Anja Drnovšek in Tjaša Hrovat. Prikazali so dobro formo v oblikovanju razpoloženjskih enot, ki so se v posameznih prizorih kazale kot dramatično zapletene, nasilne in celo krute, hkrati pa tudi razbremenjujoče in duhovite, saj je bil namen uprizoritve predvsem didaktične narave, da bi gledalec s seboj iz dvorane odnesel čim več znanja in razumel poante. Igralki in igralca so prehode zaznamovali jasno in učinkovito, ponazarjali različne atmosfere z menjajočimi se mimičnimi in govornimi nastavitvami. Skratka, v koprskem gledališču učinkovita poldruga učna ura.
Predstava, ki jo je v pogled ponudilo koprsko gledališče, je gotovo odličen didaktični pripomoček k maturitetnemu eseju. Med igralci in občinstvom ni tiste “četrte stene”, ki bi nastopajoče izolirala od zunanjega sveta, igralci neprestano neposredno nagovarjajo občinstvo in od slednjega pričakujejo odziv. Razlage marsikateremu dijaku (pa tudi sleherniku) nepoznanih pojmov, analize likov in dogajanja ter uprizoritve odlomkov posameznih del ciljno publiko vodijo do brezhibno napisanega maturitetnega eseja. Bi bilo pa na tej točki predstavo žanrsko opredeliti kot gledališki esej nekoliko pretirano, saj je didaktičnost pri predstavi bolj v ospredju kot sama spodbuda k razmisleku o likih. Zato ji recimo raje didaktična predstava.
[…]
Didaktična predstava Odprta vrata v maturo 2024 ne skriva svojega namena: dijakom pomagati na poti do vrhunsko odpisanega maturitetnega eseja. Če dijak ali dijakinja predstavo pozorno posluša, prebere gledališki list – slednji deluje tudi kot odličen »plonk listek« – in prebere vse štiri drame, bo esej zagotovo odpisal z odliko.
Štirje igralci, oblečeni sproščeno nevtralno, v kavbojke, črne majice in jopice s kapucami, ter obuti v športne copate, se najprej predstavijo občinstvu z dejanskimi imeni in kot – igralci. Že v prvem trenutku se z neposrednim nagovorom občinstva podre četrta stena in zdi se, da prisostvujemo mešanici popularnega šova in šolskega predavanja. Anže Zevnik se vzpostavi kot zabavljaški predavatelj/predavateljski zabavljač, preostala trojica igralcev pa ga dopolnjuje nekoliko manj sproščeno, kar se kaže predvsem v načinu govora (lektor Martin Vrtačnik) in zadržani zasebnosti drže in gest.
[…]
Igralske stvaritve so bujno razigrane in mnogo bolj kot poslušati razlagalne »esejske« pasuse je igralce veselje gledati v vlogah dramskih oseb. Anže Zevnik se zapiše v spomin s svojim presenetljivim Sobarjem in polnokrvnim Simonom Vebrom, Luka Cimprič najbolj prepriča kot Volodja in Bigi, Anja Drnovšek in Tjaša Hrovat pa se dopolnjujeta bodisi v složnosti bodisi v kontrastnosti Afre in Tarbule, Ines in Estelle, Evelin in Vere.
Prvi so si predstavo ogledali dijaki in dijakinje Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Prosili smo jih za kratko mnenje o predstavi in poslali so nam svoje vtise, tako so zapisali »kot povratno informacijo ali širjenje pozitivne kritike«.
»Ujetniki kapitalizma, a svobodni. Svobodni za zaprtimi vrati. Vsi smo v. Jaz nočem biti v …«
»Predstava je bila uprizorjena na zelo zanimiv način in nas je pritegnila. Bila je poučna, koristne so tudi povezave med dramami, ki so vsekakor v pomoč za lažje in boljše razumevanje ter lastno interpretacijo dram.«
»Predstava mi je bila zelo všeč, posebno pohvalo namenjam odigranim prizorom, saj sem se počutila, kot da sem dejansko tudi sama prisotna v drami, v tistem času, prostoru in dogajanju. Predstavljenih je bilo veliko informacij, ki mi bodo zagotovo prišle prav pri pisanju maturitetnega eseja.«
»Predstava je name naredila zelo pozitiven vtis. Razlaga je bila preko porušene četrte stene zanimiva, počutila sem se vključeno in nagovorjeno. Všeč mi je bilo prepletanje posameznih podatkov in predstavljanje znanja na sproščen način. Izvedela sem veliko stvari, ki so mi razširile poglede na prebrana dela.«
»Zelo zanimiva in dobro pripravljena predstava, ki mi je odprla nove meje razmišljanja in povezovanja vseh štirih dram.«
»Predstava je name naredila velik vtis. Skozi igro sem zaznala zanimiv način izražanja mnenja in opredeljevanja do problematike, kar se me je dotaknilo in zbudilo kritično razmišljanje, menim in upam, da mi bo v pomoč pri pisanju eseja.«
