Osli

Glavna akterja Oslov sta zvijačni suženj Liban ter bojeviti in nevarnejši suženj Leonida, klasičen kontrastni komedijantski par, katerega odnos temelji na tem, da si odrska sodelavca kot posameznika ne bi mogla biti različnejša. Komedija se začne s predvidljivim zapletom: kako naj zaljubljeni mladenič prepriča strogega in stiskaškega očeta, da je dekle iz bordela najboljša izbira? Naj mladi zaljubljenec sklene zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ki bo poskrbel za očetovo »prevzgojo«? Tem bolje, če se na koncu izkaže, da je ujetnica zvodnice v resnici izgubljena hči bogatega soseda – vrednote srednjega sloja bodo tako ostale neokrnjene.

V Plavtovih Oslih je vse obrnjeno na glavo: oče hoče biti ljubljen namesto spoštovan, mati je tista, ki s sinom ravna prav patriarhalno, suženj jaha gospodarja, mati zvodi lastno hčer, hkrati pa od nje zahteva, naj ji bo »krepostno« vdana; podobno naj Argirip iz sinovske ljubezni potrpi, da se bo njegov oče pozabaval z njegovo ljubljeno, saj mu jo je vendar kupil (z ženinim denarjem). Na kratko – iz Oslov bolj kot iz katere druge Plavtove komedije veje duh saturnalij, najbolj priljubljenega rimskega praznika, ki so ga uradnim datumom navkljub (17. december) obhajali več dni skupaj. V Oslih imajo vsi svojega gospodarja, vsi so koga ali česa sužnji (sle, ljubezni, denarja ali človeka), družbene vloge so po Saturnovo obrnjene, metateatra je obilo.

»V 2500-letni dramski ropotarnici se zdi prav rimska komedija najbolj pisana na kožo našemu času: vse se vrti okrog vprašanja, kdo bo koga nategnil. Večinoma imajo glavno besedo sužnji, ki o stanju stvari na tem svetu nimajo povedati kaj prav prijaznega. Je pa Plavt poskrbel, da se ob njihovih maščevalnih spletkah na moč zabavamo. Variacija na to temo je v Oslih prignana do absurda, pa hkrati prepoznavna.« (Vito Taufer)