Ventilator
Glasbena komedija| Premiera | Premiera v Gledališču Koper 26. oktobra, premiera v Novosadskem gledališču 5. novembra 2018 |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Novosadsko gledališče (RS) |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
Pahljačo, kot se glasi izvirni naslov te komedije, je Carlo Goldoni napisal leta 1763 v francoščini in jo prvič uprizoril v Comédie-Italienne v Parizu. Premiera ni bila uspešna, zato jo je predelal in jo leto zatem z velikim uspehom uprizoril v beneškem gledališču San Luca.
Tokrat bo Goldonijeva komedija postavljena v čas po koncu civilizacije, na ruševinah sveta, kjer se srečajo ljudje, ki ne govorijo istega jezika in se vračajo k tistemu, kar je ostalo od narave po globalnem segrevanju in drugih katastrofah. Vročina je tako neznosna, da podnevi spijo in se razživijo šele ponoči. Prebivajo v zasilnem naselju Novih hiš in se vsak po svojih močeh preživljajo. Čeprav se je red sveta podrl, med njimi še vedno vlada družbena hierarhija. Vzhičeni Evaristo je zaljubljen v lepo Candido, ki svojo ljubezensko strast hladi z majhnim damskim ventilatorjem. Toda Candide si želi tudi bogati Baron. Še dobro, da na mično Candido pazi njena modra teta Geltruda, ki ve, da je ljubezen slepa. Amorjeve puščice pa so zadele tudi čevljarja Crespina, ki je zaljubljen v jezično kmetico Giannino, za katero pogleduje tudi gostilničar Coronato. Na Giannino pa pazi njen robati brat Moracchio. Usodne zaplete sproži prav Candidin ventilatorček, ki ji nesrečno pade na tla in se polomi. Takrat se v dogajanje vmešajo še opravljiva štacunarka Suzana, obubožani in naduti Grof in drugi prebivalci Novih hiš, kjer se vse skupaj dogaja. Evaristo namreč kupi nov ventilator, ki pa namesto v rokah njegove ljubljene Candide pristane v drugih rokah, žepih, torbah in skrivališčih. Vsakokrat ko ventilator zamenja lastnika, se sproži nov zaplet, ki med zaljubljenici neti spore.
Med ostanki civilizacije pa ljudi iz včerjašnjega sveta žene naprej samo ena stvar: ljubezen. To bo večjezkovna komedija z veliko glasbe in še več nesporazumi, saj se bodo prebivalci Novih hiš med seboj sporazumevali v treh ali celo štirih jezikih.
Prejete nagrade
Posebna nagrada za mlado igralko
Iz kritik
Že naslov igre – zamenjava pahljače z ventilatorjem – daje slutiti, da gre za posodobljenega Goldonija. Predstava z izvirnim in učinkovitim konceptom glasbene komedije s predrugačenimi liki pa to potrdi. Besedilo je močno okleščeno, ostaja le še osnovna zgodba, pri kateri v predstavi ne izgubljajo besed, v devetih songih jo tudi odpojejo. /…/ Pomembno vlogo ima glasba Davorja Hercega, ki jo s kvartetom izvaja v živo. Veliko prizorov je postavljenih na glasbo, napisana pa je tudi v duhu prepletanja dveh kulturnih tradicij – slovenske in madžarske, z elementi ciganskega melosa. Na koncu predstave so se nanjo dobro odzvali tudi gledalci. Bravurozen izid postavitve je sinoči navdušil.
Uprizoritev je po svoji zamisli drzna, vsebinsko sicer neproblematična, postavitveno pa vse prej kot preprosta, nasprotno, režiser Jaka Ivanc jo je dvignil na visoko formalno artistično raven v slogu najboljšega Feydeauja in njegovih z noro hitrostjo izpeljanih prehodov.
/…/
Spektakel igralci in igralke koprskega ter novosadskega gledališča izoblikujejo z neverjetno preciznostjo, brez katere bi bila lahko postavitev obsojena na propad. Režijska Ivančeva roka je vsilila ritem, ki je zahteval od nastopajočih velik napor, kar pa so odlično premagovali in nadvse prepričljivo obvladovali breštevilne prehode na sceni Grete Godnič.
/…/
S tem pa se razmislek o najnovejši predstavi v Kopru še ne more končati.Vsaj opomniti je treba, da je na odru potekal večgovor, kar pomeni, da so potekale replike v slovenščini, madžarščini, srbščini in italijanščini. Ni pa šlo za jezikovno kontaminacijo, ker je vsak ohranjal svoj jezik. Šlo je za idealno večjezičnost prostora, kjer vsak razume jezik drugega, ne odpoveduje se svojemu, če komu govorim v slovenščini in mi odgovarja v italijanščini, se razumeva oba. Ni treba posrednikov. Ni treba opuščati sebe. Velik humanistični poduk, ki ga lahko ponuja le umetnost.
Režiser Jaka Ivanc je klasične tipe commedie dell’arte umestil na pogorišče civilizacije, na katerem so, spremenjeni v živali, preživeli le predstavniki dveh najbolj samomorilnih narodov – Madžarov in Slovencev. S takšnim dramaturškim posegom ni le zedinil ansambla, temveč je upravičil tudi animaličnost likov, edinih preživelih primerkov nasedle Noetove barke. Samovšečni pav, gizdalinska kokoš, neumen, toda zvest pes, postarana, toda še vedno pohotna svinja in razvajena mačka so občinstvu podržali ogledalo, v katerem je to na duhovit in spravljiv način prepoznalo svoje napake. Napake, ki so obče ne glede na jezik, v katerem govorimo ali pojemo.
In pelo se je tako, kot smo vajeni slišati igralce v Novosadskem gledališču, gledališču, ki je pri nas že davno postavilo visoka in številnim nedosegljiva merila v uprizarjanju mjuziklov. In Koprčani v tem pogledu niso zaostajali za Novosadčani. In obratno.
