Pes, pizda in peder

Gostobesedni dramski prvenec Gregorja Fona Pes, pizda in peder, ki je bil na 38. tednu slovenske drame nominiran za Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo leta 2008, bi lahko bil itinerar prepite noči. Njene posamezne »etape« se namreč nizajo verjetno in realistično, besedilo je pretkano s temami vsakodnevnih puhlosti, najljubši obliki govora sta emocionalno ekstremistično obujanje spominov in izražanje nestrpnosti. S svojstvenim jezikovnim humorjem zaznamovano besedilo – dogajanje je v celoti umeščeno v lokal, ki je tako zelo izoliran od zunanjega sveta, da mobilni telefoni ne lovijo signala, ali kjer je »kot v riti od zamorca«, kot se izrazi eden od junakov – se žanrsko približuje konverzacijski drami: trojica nekdanjih prijateljev iz soseske, med katerimi so se vezi z leti razumljivo razrahljale, je v skoraj nenehnem dialogu, ki je formalno in vsebinsko prepoznaven po svoji vsakdanjosti: nemalokrat pomensko napol prazno sestavljanko na površini tvori klobčič šal in štorij, ki se med seboj prekrivajo, nadgrajujejo in prepletajo, tako da osrednja nit govora – spet kot v resničnem življenju – neredko ostaja skrita. Med Vladom, Dragom in Darkom se z nočnim popivanjem spet vzpostavljajo stari vzorci, eden od ključnih pojmov tega reuniona je nenehno preigravanje moči. Znotraj trojke je dva na enega pač najbolj naravno stanje, čeprav se pari zaveznikov lahko poljubno menjavajo – dokler se ne izkaže, da je v sedanjosti edina možna igra pravzaprav ena na ena na ena. Kontrastni element je četrti, ženski lik, ki nekoliko ukrivi prevladujoči realizem dramskega besedila in s svojo zgodbo izostri še en motiv Psa, pizde in pedra, kot tudi življenja samega – naključje, ki na koncu tako nerazdružljivo poveže usode vseh vpletenih.