Pet vrst tišine

Kopalnica, v njej truplo, ob njem tri neločljivo povezane ženske – mama Mary in hčerki Susan in Janet. Policijska preiskava, ki sledi, naj bi ugotovila, kaj je oborožilo ubijalsko roko in kakšni so bili motivi za umor moža in očeta, za katerega se vsaka od njih obtožuje. Iz njihovih pričevanj, izpovedi v pogovorih s kriminalisti in psihologi postopoma izvemo, da je umorjeni kar tri desetletja ustrahoval, nadzoroval, se psihično in fizično pa tudi spolno izživljal nad ženo in hčerama, da so ženske živele v izolaciji in tišini, brez možnosti upora. Surovi portret norosti in zlorab, po drugi strani pa tudi preživetja treh žensk za vsako ceno, se konča silovito in šokantno – nič ni več tako, kot se je gledalcem zdelo.

Igra Pet vrst tišine – njen naslov aludira na tišino treh žrtev, tišino napadalca in peto tišino, ki je svet tam zunaj – razgrinja kompleksnost nasilja v družini in odpira številna vprašanja o tem, zakaj o nasilju za štirimi stenami še vedno prepogosto molčimo, kaj vpliva na našo tišino in kaj se zgodi, ko nad nasiljem prevlada molk. Pokaže nam, kaj je skrajni izhod iz nasilja, če se nanj nihče ne odzove in če osebe, ki doživljajo nasilje, ostanejo same.

Ustvarjalke uprizoritve so k večkrat nagrajenemu besedilu britanske dramatičarke in igralke Shelagh Stephenson (1955) pristopile avtorsko; iz izvirnega besedila so odstranile lik očeta, saj so prepričane, da povzročitelji nasilja pogosto dobijo več pozornosti kot njihove žrtve, hkrati pa so besedilo nadgradile in v dramsko dogajanje vpele zunajgledališke posnetke pogovorov, ki so jih izvedle z različnimi strokovnjaki za družinsko nasilje, policijo, sodstvom, tožilstvom, psihiatrijo, Centrom za socialno delo, Društvom SOS telefon in Varno hišo. Uprizoritev tako s faktičnimi podatki in dialoškimi fragmenti sestavlja intimno zgodovino družine ter hkrati razgrinja neusmiljenost družbenega in pravnega sistema, ki to nasilje omogoča.