Podžig
Delavnica prebiranja in igranja pravljic, Zabavna in trpka skica prologa ločitveTrajanje | 75 |
---|
»Vse to je samo glasen klic po pozornosti« je replika, s katero Els konča igro. Z njo sicer meri na otroka, ki sta se odločila zapustiti dom, toda besede so najprej namenjene njej sami in možu, s katerim sta se zapletla v mrežo laži in utvar, da bi ohranila videz uspešnega partnerskega odnosa in srečne družine. Poskus zbliževanja družinskih članov je tudi praznovanje Elsinega petinštiridesetega rojstnega dne, ki se v nasprotju s pričakovanji izteče v katastrofo; otroka sprevidita starševsko sprenevedanje in se odločita zapustiti varno družinsko zavetje, oče prizna, da ima razmerje z ženino sestro, vendar je prešibek, da bi odšel živet k njej. V zadnjem trenutku si premisli tudi Els; čeprav moža nikoli ni spoštovala, bo zaradi strahu pred spremembami, ki jih prinaša ločitev (pa tudi za ceno videza uspešne zakonske zveze), še naprej živela z njim.
Van den Bergovo prikazovanje razpada družine je na moč kruto in sarkastično, čeprav je njegovo dramsko pisanje vendarle humorno in zabavno – vse do trenutka, ko sin Jurgen omeni zlaganost odnosov med staršema in Els, z videokamero, ki jo je prejela kot darilo za rojstni dan, ni več spodobna posneti prizora »družinske sreče«. V tem trenutku se komedija prevesi v igro absurda in situacija, v kateri se je znašla družina, se odrazi tudi v njihovem domu; zaprejo se daljinsko vodene žaluzije, ki naj bi Beumerjeve, zdaj ujetnike lastnih zlaganih odnosov, varovale pred vlomilci, s stropa začne odpadati omet, razbijajo se kozarci in domovanje zajame hladen piš … Otrokoma uspe pobegniti, starša za kaj takega nimata več moči. Els bo nadaljevala z igro samoslepil in samoprevar, njen mož – človek brez hrbtenice – pa se ji bo še naprej podrejal.
Nizozemski dramatik, režiser in ustanovitelj gledališke skupine Oranjehotel, Jeroen van den Berg (1966), ki danes poučuje na amsterdamski Visoki šoli za umetnost, je igro Podžig napisal leta 2002 po naročilu gledališča Het Laagland in zanjo leto pozneje, takrat je bila igra tudi krstno uprizorjena, prejel nizozemsko-flamsko nagrado za najboljše dramsko besedilo leta. Igra, ki so jo do danes uprizorila številna nizozemska gledališča, je bila prevedena tudi v angleščino in nemščino.