Pravljice po telefonu / Favole al telefono
| Premiera | 25. februarja 2025 v mali dvorani Gledališča Koper v italijanščini, 30. avgusta 2025 na 5. mednarodnem otroškem festivalu Pri svetilniku v avgustu v slovenščini |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 40 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Avtorja priredbe | Jaka Ivanc, Francesco Borchi |
|---|---|
| Režiser in scenograf | Jaka Ivanc |
| Avtor glasbe | Davor Herceg |
| Kostumograf | Andrej Vrhovnik |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
Igralska zasedba
| Igra | Francesco Borchi |
|---|
V času, ki še ni poznal pametnih telefonov in je bilo za klic treba zavrteti številčnico domačega telefona ali pa s pestjo kovancev odhiteti do prve telefonske govorilnice, je nastala tudi zbirka pravljic, ki jih je računovodja in trgovski potnik, gospod Bianchi, od ponedeljka do petka, ko je bil na poti, vsak večer natanko ob deveti uri po telefonu pripovedoval svoji hčerki, da je ta lahko zaspala. Pravljice, večinoma kratke, daljše le takrat, ko je gospod Bianchi sklenil tako dober posel, da je za telefonski klic lahko zapravil nekaj kovancev več, je leta 1962 v knjigi Pravljice po telefonu zapisal znameniti italijanski mladinski pisatelj, pedagog in Andersenov nagrajenec Gianni Rodari ter z njimi vse do danes očaral številne generacije otrok po vsem svetu.
Med 70 pravljicami, zbranimi v knjigi Pravljice po telefonu, smo jih za uprizoritev šest; v slovenskem in italijanskem jeziku jih bo pripovedoval in odigral igralec Francesco Borchi, ki ga naše najmlajše občinstvo že pozna iz večjezične poslušalnice pravljic Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš in glasbene uprizoritve Peter in volk Sergeja S. Prokofjeva.
V sodelovanju z Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper, Inštitutom za jezikoslovne študije.
Iz kritik
Igralec se pred občinstvom pojavi v moškem trenčkotu in s klasičnim klobukom na glavi (kostumograf Andrej Vrhovnik) – z dežnikom v rokah hiti v svojo starinarnico, kjer zvoni eden izmed številnih telefonov. Štirje visoki regali v privlačni antikvariatni sobi so polni različnih (starinskih) predmetov – vtis gneče povečujejo še stoli, mizice, dodatna nizka omarica, preproga in stvari vse poprek (tudi scenografijo podpisuje režiser predstave Ivanc). Igralec Francesco Borchi se kot mlad, a zrel gospod v obleki iz šestdesetih občinstvu predstavi z lastnim imenom in z avditorijem takoj vzpostavi stik. Otroke neposredno nagovarja, sprašuje – in tudi prijazno poučuje: predstavi telefonski aparat, druge z njim povezane predmete (govorilnico, imenik) in malone anekdotične značilnosti nekdanjih telefonskih pogovorov (zaupno šepetanje zaljubljencev, neljub sogovornik na drugi strani zveze ipd.). Po tem uvodnem delu se na lepem spomni na gospoda Bianchija, trgovskega potnika, ki je pravljice za lahko noč hčerki nekdaj pripovedoval po telefonu, in predstava preide v nizanje izbranih Rodarijevih pravljic.
/…/
Ritem predstave je hiter, govor gostobeseden. Hvalevredna je Borchijeva sposobnost, da predstavo, katere osnovni princip je pripovedovanje, v celoti odigra sam, čeprav slovenščina ni njegov materni jezik. Kljub temu pa bi bilo dobrodošlo, če bi mu gledališče omogočilo lektorsko podporo. Pri nastopu v živo z italijansko melodijo zaznamovan govor sicer sprejmemo kot posebnost nastopajočega karakterja, zato pa njegove jezikovne pomanjkljivosti pridejo do izraza pri vnaprej posnetem pripovedovanju.
