Ptičja farma
Utopija po Aristofanu| Premiera | 29. aprila 2022 v Slovenskem stalnem gledališču, 13. maja 2022 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Slovensko stalno gledališče, Trst |
Ustvarjalci
Jera Ivanc, dramatičarka, dramaturginja in prevajalka antične dramatike, je leta 2006 za Gledališče Koper napisala otroško igro Svetilnik – o umetnem otoku v Piranskem zalivu –, tokrat pa je navdih poiskala v Aristofanovih Ptičih, stari atiški komediji, ki je po mnenju nekaterih zgolj apolitično-eskapistična fantazija, po mnenju drugih parodija utopije in po mnenju tretjih kritika atenskega imperializma. Vsekakor je njena okvirna zgodba, beg iz stvarnosti med oblake, fantastično aktualna.
Jezna in razočarana, ker ji vrhovni šef ni ponudil vodilnega mesta, se ambiciozna in oblasti željna Pistetajra odloči, da med oblaki, na sredi med spodnjimi in zgornjimi, med ljudmi in bogovi ustanovi državo po svoji meri. V iskanju primernega kraja se poskuša obrniti na Prokno, v slavca spremenjeno detomorilko, a naleti na njenega nezvestega moža Tereja. Ptice za tak kraj morda vedo, a nad prišlekinjo niso navdušene – ljudi namreč krivijo za vse svoje nesreče –, dokler jih Pistetajra z besedičenjem o pravičnejšem svetu ne prepriča v ustanovitev države, izgradnjo zidu, ki naj loči nebesa in zemljo, ter, končno, v prevzem popolne, nadbožje oblasti.
Rojstvo nove entitete pritegne vse sorte oportunistov in humanistov, ki bi radi pomagali – malo sebi, malo vsem – »pri izgradnji pravičnejšega sveta«, a koruptivno spreminjanje zakonov, upori ptic na gradbiščih, njih skrivna izginotja ustvarjajo drugačno resničnost. V njej cvetita Pistetajra in klientelizem.
Država in zid sta zgrajena, popolna oblast je le korak stran. Toda stvari se zapletejo, še bolj, ko v igro vstopijo sestradani nebeščani in se boginje odločijo, da bodo pogajanja prevzele v svoje roke …
Kam izginjajo ptice, kdo leta, kdo pade, kaj je z bogovi, kaj z ljudmi?
Odgovore najdete v glasbeno-plesni, družbeno-apolitični, distopično-patriarhalni, atipično-seksistični in ekskluzivno-feministični komediji Ptičja φarma.
Iz kritik
Podlago za solidno besedilno osnovo, ki jo oblikujejo številni dialogi, ponuja Aristofan s svojo komedijo Ptiči, nastala je pred skoraj poltretjim tisočletjem. Jera Ivanc se je odločila prilagoditi igro, ki računa na zelo sličen dramski trikotnik in podobno osnovno fabulo. Ljubljanska avtorica je po izobrazbi klasična filologinja in ji je bila igra z antičnim tekstom posebno blizu. Razliko s starogrškim mojstrom komedije pa predstavljata dva elementa: številne navezave na sodobni čas ter feministična tematika oz. družbeno razmerje spolov.
Sinhrono dogajanje z današnjim časom prihaja na dan preko komičnosti, npr. z namigovanjem na koronakrizo in navajanjem Wuhana, kot tudi z ostro družbeno kritiko, ki izrisuje čisto posebne dramske like. Jera Ivanc s svojim tekstom secira krizo neoliberalnega družbenega konteksta, pri čemer se sprašuje o smiselnosti grajenja nove države, kar dodatno okrepi podnaslov dramskega besedila – Utopija po Aristofanu. Najočitnejši pristop do utopičnosti glavnega lika je dogajanje v sanjski dimenziji, saj zaspi Pistetajra v baru in odsanja celotni vzpon k oblasti, dokler se ob zaključku ne zbudi iz prave more.
Z bratom režiserjem sta usmerila veliko pozornosti v pojem oblasti in družbene moči, pravzaprav hlepenja po oblasti. Na odru se pojavljajo obsodbe avtokratičnega vodenja med kriznim stanjem z izključnim ciljem prevzeti vse vzvode oblasti s kaznovanjem neposlušnih in z načrtnim uničenjem socialne države. Pistetajra kaznuje učiteljico, zdravnico in pesnico, ki ji ponujajo pomoč pri vladanju, in sklene zavezništvo z vero oz. duhovnikom.
Junaka Aristofanovih Ptičev sta bila moška, Jera Ivanc pa si izvoli žensko, pa čeprav je konflikt spolov pri odrski postavitvi manj utemeljen v primerjavi s konceptom družbene kritike. Bolj postane jasen v drugem delu predstave, ko skuša hlepenje po oblasti izpodriniti antične in sodobne bogove. Predvsem pri kostumih in scenografiji se pojavlja klasična podoba falusa. Zeus, Hermes in Ares so tako opasani z orjaškimi falusi, kar z ene strani učinkuje komično, z druge pa poudarja vlogo lahkomiselnih moških na račun stvarnejših boginj Here, Afrodite in Atene. […]
Ptičja farma je skratka pisana in dinamična odrska produkcija, ki ima kot cilj popeljati gledalce do spogledovanja z utopijo države, do refleksije o oblasti in družbeni moči ter o družbenem potencialu skupnosti skozi pisane kostume in scenografijo, radoživo petje in ples ter komičnost, ki meji na cinizem. Zaključna grenka nota ne odpira ravno optimističnih obzorij. Ko Pistetajro na koncu vprašajo, kaj je sanjala, odvrne ta: »Kako prekleto neumen je lahko človek!« Jera in Jaka Ivanc ponujata gledalcem v presojo možnost ustanovitve popolnoma novega družbenega reda brez hierarhičnega izkoriščevanja, ki se ga držijo tako moški kot ženske. Še najbolj posrečen prizor je zaključni upor boginj z Olimpa, ki uničijo tako moški odred bogov, Pistetajro in oportunizem, ki je nastal okrog vodenja države po meri enega človeka. Novi red naj zraste, kot je zapisano v gledališkem listu, iz ljudstva. Grenka nota in spogledovanje z aktualnim dogajanjem predvsem v slovenskem predvolilnem času pa ponujata gledalcem vendarle vprašanje, ali so nam lahko ptiči, od golobov do kosov, v zgled.
Režiser Jaka Ivanc je tudi sicer zgodbo izpeljal kot Pistetajrine sanje, ki se končajo z ugotovitvijo, kako neumni smo lahko ljudje! Komedijo je postavil v kabaret, vnesel ples in songe z glasbo Davorja Hercega, v kostume Andreja Vrhovnika oblečena ptičja druščina in drugi liki pa dajejo vizualno učinkovito podobo, ki jo je s svetlobnimi učinki dopolnil Jaka Varmuž. Predstavo odlikuje dobra kolektivna igra. Pistetajro izrazito energično odigra Nikla Petruška Panizon, razen Igorja Štamulaka v vlogi Tereja pa vsi drugi – Primož Forte, Mojca Partljič, Živa Selan, Tina Gunzek, Luka Cimprič in Franko Korošec – oblikujejo poleg ptičev še druge like, od pravljičnih do mitoloških.
Predstava se odvija v vrtincu sprememb, presenetljivih preobrazb in v hitrem nizanju komičnih prizorov. Besedilo s sicer jasnimi sporočili in domišljeno izpeljanim prepletom vzporednih svetov proti koncu izgublja naboj. Oster vrtinec dogajanja se prične prevešati v za silo organizirano epizodno zmedo, ki jo zato kaže urediti kar po antično, z vpoklicem boginj ex machina, ter s prijaznim zaključnim songom skleniti satirični gledališki zlet. Ob vsem že omenjenem pa gre še enkrat poudariti odločilen doprinos kostumografije k celoti predstave, saj tudi dobršen del komike korenini v vizualnosti. V kostumih ptičev se karnevalskost združuje z eleganco, v bogovskih pompozna napihnjenost s tradicijo, v opravah zemljanov pa pravljičnost z latentnostjo. Koliko Ptičja φαρμα prepriča o nespornih prednostih matriarhata, zna biti vprašanje, vredno ugledališčenega nadaljevanja – gotovo pa predstava izpričuje navihano veselje do bohotne domišljije in dobršno mero užitka v gledališki razigranosti, zaradi katere kar frči od perja.
