Rokovnjači

Roman Rokovnjači, ki ga je zasnoval, začel pisati in v Ljubljanskem zvonu sproti objavljati Josip Jurčič, po njegovi smrti leta 1881 pa dokončal Janko Kersnik, govori o pojavu rokovnjaštva na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja; o ljudeh nižjih slojev, ki jim je vladavina Marije Terezije predpisala dosmrtno služenje vojaškega roka, njihov edini izhod pa je bilo dezerterstvo, zaradi česar so kot tatinska združba živeli po gozdovih. In če Jurčičev roman pojav zgolj slika kot dejansko stanje in dogajanje, sta avtorja gledališkega besedila Miha Nemec in Nejc Valenti pojav rokovnjaštva opredelila kot dejanje upora proti družbeni nepravičnosti in rokovnjače – na odru oropane romantičnega pridiha romana in prepletene s songi skupine Niet in Boruta Činča – prikazala kot družbene odrinjence, ki se v robinhoodovski maniri zavzemajo za ponižane in razžaljene ter v bes spravljajo tako imenovani višji sloj.

Junak zgodbe, rokovnjaški poglavar Groga, človek plemenitega rodu, ki mu je bila v preteklosti storjena krivica, v času francoske okupacije prevzame vodenje rokovnjaške tolpe. Čeprav ves čas zagotavlja, da mu gre za pravico malega človeka, se na koncu njegov boj izteče v osebno maščevanje. V slovenski različici Robina Hooda, ki jemlje bogatim in daje revnim, je mogoče najti zametek revolucionarja, ki bi mogel vzpostaviti nov, pravičen družbeni red, a doživi klavrn konec; strast zmaga nad razumom, individuum nad družbo, preteklost nad prihodnostjo.

Nagradi:

Peter Harl – primorska gledališka nagrada tantandruj 2013 za vlogo Nandeta v Rokovnjačih

Rokovnjači – Šeligova nagrada za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije na 43. Tednu slovenske drame, Kranj 2013