Sedem let skomin

Menda po sedmih letih skupnega življenja, ko smo že dobro utrjeni in utrujeni od vsakodnevne rutine, nastopi trenutek, ko nas zamika, da bi partnerja zapustili ali pa vsaj skočili čez plot. Se noro zaljubili in se predali goreči strasti. Tako se vse bolj dozdeva tudi Richardu, postavnemu in čednemu moškemu srednjih let, ki za nekaj dni ostane sam, saj je njegova soproga Helen odšla s sinom na počitnice.

Ko s kozarcem viskija v roki meditira o svojih čarih in o vseh ženskah, ki bi jih lahko imel, ga skoraj ubije litoželezni lonec, ki pade z zgornjega balkona iz rok mlade, prikupne in privlačne podeželanke, ki poleti, ko so vsi na počitnicah, skrbi za sosedov vrtiček. Beseda da besedo in nekaj trenutkov zatem se Richard in dekle ob kozarčku penečega vina znajdeta pri njem na zofi. Čeprav nič ne kaže, da se bo iz tega izcimilo kaj več, kakor le prijeten klepet, pa vendar po okusni večerji, začinjeni z obilo smeha, oba ugotavljata, da sta drug z drugim lahko tako naravna in sproščena, kot že dolgo nista bila …

Leta 1955 je Billy Wilder po Axelrodovi komediji posnel film z istoimenskim naslovom, iz katerega je tudi sloviti prizor, v katerem veter, ki piha skozi rešetke, privzdigne frfotavo krilo dražestne Marilyn Monroe in jo poveliča v pop ikono 20. stoletja. Tedanja neusmiljena cenzura je filmsko različico te romantične komedije oropala sočnosti in žgečkljivosti – zato na koncu ne izvemo, kaj se je v resnici zgodilo. Sta končala med rjuhami ali ne? Na to vprašanje pa bo zagotovo odgovorila uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega.