Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa
Avtistična detektivkaPremiera | 15. maja v SNG Nova Gorica, 8. novembra 2019 v Gledališču Koper |
---|---|
Koprodukcija | Gledališče Koper in SNG Nova Gorica |
Trajanje | Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
Petnajstletni Christopher najde umorjenega Wellingtona, sosedovega psa. Umor ga močno vznemiri, zato se odloči, da bo izsledil storilca in napisal detektivko o skrivnostnem primeru. Pri raziskovanju naleti na odpor sosedov, najbolj pa mu nasprotuje njegov oče Ed. Christopher ne odneha in postopoma se mu začne razkrivati zgodba zamolčanih družinskih skrivnosti. Iz njegovega pristopa k problemu, nenavadnega vedenja in načina razmišljanja je jasno, da je Christopher visoko inteligenten, tako rekoč matematični genij, vendar z avtistično motnjo, imenovano aspergerjev sindrom, ki ga ovira predvsem v komunikaciji in nadziranju impulzivnih reakcij. Toda prav ta njegova posebnost nam omogoča, da skozi njegovo opazovanje ter razumevanje situacij in odnosov ugledamo življenje drugače, kot smo ga sicer vajeni doživljati.
Roman Marka Haddona Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa (2003), ki je izpisan kot Christopherjeva prvoosebna pripoved, je bil hkrati natisnjen kot knjiga za mladino in odrasle. V letu izida je prejel več prestižnih nagrad, nagrado whitbread za najboljšo knjigo in najboljši roman (v kategoriji romanov za odrasle), nagrado commonwealth za najboljši prvenec in nagrado guardian za otroško književnost. Tudi pri nas se je zelo priljubil tako mladim kot odraslim bralcem.
Simon Stephens je po romanu za londonski Royal National Theatre napisal odrsko priredbo. Krstna izvedba je prejela kar sedem nagrad olivier (kar je bilo dotlej največ), med njimi tudi nagrado za najboljšo novo igro (2013). Sledile so številne uprizoritve po vsem svetu, v sezoni 2018/19 tudi dve slovenski.
Iz kritik
Pošteno je, da je najprej imenovan Žiga Udir. Igralec, ki je prejšnjo sezono v mali dvorani zaokrožil z naslovno vlogo v Jovanovičevem Ekshibicionistu, leto pozneje na istem odru igra v prav tako sklepni uprizoritvi – in igra prav tako kompleksno vlogo “drugačnega”, takšnega, ki mu večina baje mora pokazati, kako se živi prav, “normalno”.
/…/
Christopher iz hladnega povprečja nevsiljivo izstopa že z rdečo majico (kostumograf Andrej Vrhovnik), dečka z Aspergerjevim sindromom pa je Udir oblikoval poglobljeno, z naštudirano obrazno in telesno govorico, zdaj z na videz odsotnim pogledom in že hip zatem s paničnim izbruhom. Njegova prostodušnost in radovednost, ki se ne menita za družbene norme, razkrivata zlaganost “normalnih” in odkopljeta zamolčane družinske skrivnosti.
V izjemno zahtevne čevlje Kristoferja je stopil Žiga Udir, ki je v vseh pogledih zgradil tako rekoč popoln lik, z vsako izrečeno besedo, gesto je s čustveno močjo in igralsko prezenco blestel. Skupaj s soigralci, igrajo po več vlog in so ves čas na odru, je pred občinstvom predstava, ki jo odlikujejo številni domišljeni režijski detajli, scena, glasba, kostumi. Neprekosljiv ritem, ki gledalcu niti za trenutek ne odvzame pozornosti, zgodba na eni in izvedba na drugi strani gledalca dobesedno potegneta vase in prisilita tudi k razmisleku. Da so ustvarjalci zadeli v polno, je potrdilo občinstvo z bučnim aplavzom, kakršnega ne doživimo prav pogosto.
Režijski postopek je bil, kot nakazano, jasen in ekspliciten, razne prizore je povezoval dinamično in harmonično, kot da bi oblikoval skladno sestavljenko, kjer mora biti vse na mestu, brez škripanj in odvečnih izletov, daleč proč od osnovne linije, zato so imeli tudi ostali akterji izrazito vidno mesto, čeprav je bila teža predstave na protagonistu Žigi Udiru. A brez bistvenega doprinosa samostojno oblikovanih manjših likov Anje Drnovšek, Roka Mateka, Luke Cimpriča in Jureta Kopušarja bi se predstava znašla v slepi ulici, tako pa je le še dramsko učinkovito stopnjevala nelagodja, ki so se ustvarjala na odru, tako da je občinstvo v sveti tišini, izjemno zbrano sledilo tej prevzemajoči postavitvi in vsebini ter ustvarjalce nagradilo z dolgotrajnim ploskanjem.