sKurt

Leto 1994. Seattle. Mesto dežja. Mesto, kjer ni nihče kul. Kjer gre za striktno antišmekersko politiko. Kjer je Kurt Cobain lahko postal rok zvezda. Niti njemu, oziroma še najmanj njemu, ni jasno, kako mu je to uspelo – ko pa je po srcu punker. Zato po dveh izdanih ploščah, In Utero in Nevermind, pripravlja spremembo zvoka. Neke vrste kontemplativni rok, brez refrena, dolge kitice, dosti ponavljanja. Njegova založba zahteva ravno nasprotno: močnejše kitare in refren. Z drugimi besedami: hit! Kurtova želja po iskreni osebni izpovedi se stepe z interesi industrije. Kurta ne zanimajo več upor proti sistemu, kritika družbe, ideologija … zanima ga samo še človek. Rad bi ljudi pogledal od blizu: njihove lase, kožo, zobe, oči … To pa mogoče sploh ni več rokenrol. Ni več glasba upora, nad katero so, po črnski rap glasbi, monopol prevzeli belci, ker so v njej odkrili veliko industrijsko nišo, v kateri je Kurt kokoš, ki nese zlata jajca. In ker kokoš ne nese več jajc, skuje »industrija« zaroto. Kurt se znajde v heroinski halucinaciji, ki postaja vse resničnejša, ujet med na steno razpeta trupla, obsesivne oboževalce, posesivne menedžerje in fantomsko ženo Courtney Love, ki mu je edina blizu. Priča smo poslednjim dnevom Kurta Cobaina, rok malika, ki je mnogim spremenil življenje, najbolj pa sebi samemu. Do konca je namreč menil, da je boljše zgoreti kot zbledeti.
Drama, ki jo bodo radi gledali tako Cobainovi fani kot tudi preostali, je prvenec mladega srbskega avtorja Dimitrija Vojnova (1981). Prvič je bila uprizorjena leta 2004 v Ateljeju 212 v Beogradu, kjer jo z velikim uspehom igrajo še danes. Leta 2006 so jo nato postavili tudi v sarajevskem Komornem teatru 55 in na tretjem programu hrvaškega radia. Vojnov je sicer filmski kritik za dnevne časopise in revije, piše scenarije in dela kot dramaturg pri projektih televizije Pink.