Tartufffe

Bogat meščan Orgon v cerkvi naključno sreča gorečega vernika Tartuffa in se nad njim popolnoma navduši. Povabi ga k sebi domov, Tartuffe kmalu postane član njegove družine in versko-moralni zgled za njene člane. Orgona pa prevzame do te mere, da mu je ta pripravljen v zakon dati svojo že zaročeno hčer. A kaj, ko se kmalu začne kazati Tartuffova dvojna narava in njegovi skriti nameni; zapeljevati začne Orgonovo ženo, čemur pa Orgon ne verjame, in šele z intrigo, ki mu jo nastavijo, spregleda. Iz globokega razočaranja in jeze Tartuffa požene iz hiše, vendar je prepozno, saj mu je pred tem v trenutku velike zaupnosti predal svoje premoženje in mu v varstvo zaupal dokumente, zaradi katerih bi Orgon lahko pristal v zaporu. Tartuffe sedaj zahteva, kar mu pripada. Orgonovo družino lahko reši samo »deus ex machina«.

Jean-Baptiste Poquelin (1622 –1673), bolj znan pod imenon Molière, ki ga je prevzel, ko je odšel med igralce, je komedijo Tartuffe napisal v svojem najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju. Ime njenega naslovnega junaka pa je z leti postalo univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva, vsakokratna ustreznica danega zgodovinskega trenutka. Čeprav se je od nastanka komedije (po prvi izvedbi leta 1664 je Cerkev prepovedala njeno uprizarjanje, na oder se je v novi različici vrnila šele pet let pozneje) družbeni kontekst korenito spremenil, ideološka trenja pa so se premaknila na druga žarišča, je režiser uprizoritve Diego de Brea prepričan, da nam je besedilo, ki ni več politično obremenjeno, bližje, kot si predstavljamo. »Predvsem zato, ker odpira eno ključnih vprašanj našega današnjega sveta, ki je izgubil vse vrednostne sisteme: gre za vprašanje »slepe vere«. Človek je danes tako dezorientiran, da blodi po svetu in išče najrazličnejše ‘vere’. Slepa vera obljublja marsikaj, saj posamezniku vrača občutek, da v tem prostoru – kjer je ena sama tema, kjer je odsotna svetloba, kjer nebo ne obljublja več ničesar, kjer se vsak zaveda samo svojega lastnega trpljenja – obstaja rešitev. Če nič drugega, psihagog vsaj ponuja rešitev. Problem današnjega neprebujenega človeka je v tem, da na neki točki življenja spozna potrebo po tovrstni podpori. In to je Orgonova predzgodba«.