Tri sestre

Čas dogajanja: 1901. Kraj dogajanja: majhno gubernijsko mesto nedaleč od Moskve. Tri sestre po očetovi smrti živijo v gluhi provinci, za katero se zdi, da jim bo omračila duha. Dan je enak dnevu, menjavajo se le obiskovalci njihove nekdaj gosposke hiše in letni časi. Sestre s svojim življenjem niso zadovoljne in prepričane so, da bi se to s selitvijo nazaj v mesto, v Moskvo, kjer so preživele otroštvo, lahko spremenilo. Toda sanje in hrepenenje po vrnitvi se razblinijo s smrtjo barona Tuzenbaha ter odhodom Veršinina in Soljonija, ki so na podeželju kot vojaški uslužbenci preživeli le nekaj mesecev. Olga, Maša in Irina ostajajo ujetnice hrepenenja po boljšem življenju, bolestna vpetost v spomine pa jim uresničitev te želje preprečuje.

Tri sestre, verjetno najpopolnejša Čehovova drama, uprizarja samotna bitja, pijana od spominov in sanjajoča o prihodnosti. Njihovo sedanjost drobita preteklost in prihodnost; to je vmesni čas, čas, v katerem so izpostavljena in v katerem je vrnitev v izgubljeno »domovino« edini cilj. Vzgojene v svetovljanskem duhu Moskve, ki se v drami vzpostavlja kot metafora želje, so obsojene na to, da bodo obtičale v zakotnem podeželju, do katerega gojijo občutek vzvišenosti, preostanek nekdaj varnega aristokratskega življenja pa ohranjajo le njihovi obredni obiski, srečevanja v gostoljubni hiši in pomenki ob čaju in pecivu. Prepad med pritlehno realnostjo in nedoseženimi željami, med resničnostjo in videzom je globok, posledice ujetosti krute in vsaka streznitev bolj groba. Vpetost v preteklost, vezano na simbolno podobo Moskve, porodi tudi spoznanje, da sestre pravzaprav vnaprej vedo, da se njihovo hrepenenje ne bo uresničilo. Hrepenenje zato ostaja edini način, kako vzpostaviti in ohraniti napetost, ki jim pomaga preživeti sivino vsakdana, njihova nemoč pa je morda prav tisto, kar sestre približa tudi sodobnemu gledalcu; tolažijo nas v prepričanju, da tudi mi sami nismo tako osamljeni v želji po boljšem, drugačnem življenju.

Uprizoritev Treh sester na odru Gledališča Koper je sedemnajsta postavitev te drame na slovenskih odrih po letu 1925, režija Jake Ivanca pa znova obeta izrazito avtorsko branje in uprizoritev, ki se sprehaja med filmom in gledališčem, raziskuje možnosti projekcij znotraj gledališkega prostora in tako išče stike med spominom, željo in realnostjo.