Triko

V Trikoju Jesih duhovito preigrava niz situacij, v katerih v ospredje postavlja odnos med moškim in žensko. S posamičnimi fragmentarnimi prizori postavlja pred nas arhetipske situacije iz vsakdanjega življenja parov, ki se ljubijo, prepirajo, varajo … Štirje protagonisti se pojavljajo v najrazličnejših vlogah in se zapletajo v različne ljubezenske večkotnike, ljubezenske dogodivščine pa jih vodijo v komične situacije, ki bi se lahko precej nesrečno končale. In vendar se vsak od njih vedno znova spretno izogne nevarnim posledicam ljubezenskih pustolovščin. Rdeča nit vseh prizorov sta ljubezen in seksualnost, ki vodita protagoniste v burne ljubezenske dogodivščine, ki jim spremenijo življenje.

Toda ker je Jesih predvsem pesnik in mojster jezika, ima ta v Trikoju »popolno oblast«; ko se spremeni jezik, se spremeni vse – prostor, čas in identiteta dramskih oseb. Jesih vsakdanjim situacijam ob rob postavlja situacije slovenskih in svetovnih literarnih kanonov (ki jih kot absolutne vzpostavljajo šolski učbeniki), tako da jih parodira (ohranja visok slog predloge, vendar vpelje profano vsebino), včasih tudi travestira (ohranja vzvišeno vsebino, toda niža jezikovni slog). Komika pa temelji predvsem na premišljenih jezikovnih igrah – preskoki med zbornim, pogovornim jezikom, narečji, slengom, strokovnim znanstvenim jezikom, pa tudi na parodiranju literarnih zvrsti, kjer se razkrije videz neke forme in razgali miselne klišeje, ki votli stojijo zadaj. Vsakdanje situacije se tako spreobračajo v nepričakovane skrajnosti, domiselno jim Jesih dodaja zdaj poetično, drugič profano razsežnost. Komičnost, ki jo vzbujajo ti mikro prizori, je očiščujoča, vendar pa ostaja neprijeten občutek, da se za vsemi fragmetni vendarle skriva neka globlja resnica, neko splošno razočaranje nad načinom življenja, odnosi, neka neizpolnjenost sodobnega človeka, ki ne ve, kam vse skupaj pelje in kakšen smisel ima. Vendar trmasto vztraja pri svojem početju in nikoli ne zavrže upanja, da bo nekoč vendarle našel srečo.