Vabljeni k vpisu abonmajev od 8. do 26. septembra 2025
Nekoč smo se imeli bolj radi
Dragi abonenti in abonentke, drage prijateljice in prijatelji! To je petindvajseto pismo, ki vam ga (jih) pišem že petindvajset let zapovrstjo. Vsako poletje, v vseh petindvajsetih letih, me je naš dramaturg Miha Trefalt spomnil, da je prišel čas za nov uvodnik. Pisala sem jih večinoma doma v Kopru za kuhinjsko mizo, pa tudi na otokih v Jadranskem morju, na turističnih ladjah, v Brnu, Novem Sadu, tudi v Piranu in v Brdih, pisala sem jih kot povabila k novi sezoni z zanosom in prepričanjem, da so gledališke predstave prostor za pomembna srečevanja ljudi z zgodbami, ki jih gledališče nenehno pripoveduje. Srečevanja vseh nas, ki moramo (iz svoje osebne nuje in radovednosti) in zmoremo razmišljati o svetu ter o tistem tolikokrat napisanem stavku: od kod prihajamo in kam gremo?
Pisala sem jih, da bi vam iz sezone v sezono predstavljala našo umetniško rast, razvoj ansambla, da bi razumeli igralčevo nalogo, režiserjevo stisko ali vizijo pri razumevanju besedil starih mojstrov ali novih, mladih upov. Da bi razumeli, da mednarodne nagrade, ki jih prinašamo domov, ne osvetljujejo samo odličnosti posameznega igralca, režiserja ali vsega kolektiva, ampak tudi naše mesto, ga postavljajo na zemljevid mest, ki jim je mar. Ki jim je mar za ustvarjalnega in povezovalnega duha mesta, ki ljudi zavezuje k dobremu ter učlovečuje, bodri in ne obupa, ko je na pohodu svetohlinstvo, sprenevedanje in strahopetnost.
V vseh teh letih, ko sem vam pisala pisma, smo na gledaliških treningih in šolah pripravljali mlade ljudi, da bodo stopili v naše čevlje. In so, pa še kako so! Akademijo v Ljubljani pa tudi v Zagrebu in Londonu je končalo kar nekaj naših gledaliških »otrok«, ki so danes naši kolegi v našem gledališču. V tem »starševskem« pogledu smo bili zelo uspešni, in ponosni smo na to opravljeno delo. Prav ti mladi ljudje so kot ustvarjalci dali veliko zaleta našemu gledališču, ki je vedno veljalo za zelo odprto »družino« s številnimi gosti, ki so prihajali in še vedno prihajajo k nam.
Majhno in mlado gledališče v mestu, ki je na začetku tega tisočletja imelo velike ambicije in jih je tudi zagnano uresničevalo, je imelo veliko možnosti za svojo rast. Seveda, če bi prepoznalo svojo nalogo! In jo je, pa še kako! Slovensko gledališče na večjezičnem območju, ki ni zgolj politična korektnost, ampak svojo jezikovno barvitost živi. Slovensko gledališče, ki je tudi mediteransko in primorsko, z narečno živostjo pa hitro in duhovito. Slovensko gledališče z vehemenco nekdanjega velikega jugoslovanskega mesta, ki v mestu živi še danes. Prav to in takšno gledališče je na široko odpiralo vrata mednarodnim koprodukcijam, predvsem z gledališči iz bivših jugoslovanskih republik, ki so v naš ansambel pripeljala odlične igralce, da so skupaj, vzajemno, navduševali občinstvo, ki jih je poznalo ali spoznavalo. Vedno z namenom, da bi predstavljali različnost, ki zmore sobivati, ki zmore verjeti v mir in prijateljstvo. In da bi v skupnem delu mojstrili svoje poslanstvo. Ki je brezmejno.
Veliko vsega smo naredili, vedno z mislijo na vas, na vaše otroke in zdaj na vaše vnuke. Si lahko še predstavljamo naše mesto, v katerem ni več gledališča?
Ko se ozrem nazaj, najprej vidim Borisa. Brez njegove zaposlitve v našem mladem in majhnem gledališču bi se vse odvijalo drugače. Boris Cavazza je avtoriteta. Človeška in igralska. In to so odločevalci takrat vedeli. Z njim smo postali tudi mi boljši. In imeli smo ga radi. (In še ga imamo.) In imeli smo se radi.
V naslednji sezoni, h kateri vas vabimo, boste videli številne mlade igralce, pa tudi tiste, s katerimi smo gradili naše gledališče. Mogoče boste ob predstavah, o katerih govorimo na naslednjih straneh, prepoznali nekaj zelo pomembnega, čeprav nihče tega ne omenja kot veliko težavo današnjega dne: nekoč smo se imeli bolj radi.
Naj raste in nas vse bogati naše četrt stoletja mlado gledališče!
Katja Pegan
Direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper
