Začetek
Komedija o osamljenosti| Premiera | 18. septembra 2020 v Kulturnem domu v Izoli |
|---|
Ustvarjalci
Po burni zabavi ob vselitvi v novi dom v trendovskem londonskem okraju Crouch End v stanovanju ostaneta le še njegova lastnica, privlačna, v poslu uspešna, toda samska Laura, in ločenec Danny, ki se je vselitveni zabavi pridružil na prigovarjanje njunega skupnega prijatelja. Laura, ki se bliža štiridesetim, ne skriva, da ji je naključni obiskovalec zelo všeč in bi ga rada spravila v posteljo, medtem ko je kljub medsebojni privlačnosti nekaj let starejši Danny, ki po ločitvi znova živi pri mami in babici, zadržan. V pogovoru, ki se razvije med njima in tudi večkrat nerodno zastane in v katerem se, da bi se sploh nadaljeval, dotakneta najbolj banalnih tem, postopoma razkrivata svoji prazni življenji, hrepenenja, strahove, dvome, bolečo preteklost in žgočo osamljenost. Čeprav prihajata iz različnih socialnih okolij, vsak s svojo »zgodbo« in se njune poti najbrž ne bi nikoli križale, drug v drugem prepoznata sorodni duši, s tem pa možnost za nov, skupen začetek.
Avtor enodejanke Začetek, britanski dramatik, scenarist in pisec radijskih iger David Eldridge (1973) ve, da je svoboda samskih lahko zavidanja vredna, vendar se obenem zaveda, da je hrepenenje po partnerski zvezi, ki temelji na medsebojnem zaupanju, povsem človeško hotenje. Igro zapeljevanja in zavračanja tokrat dodeli ženski ter se v dialogu spretno in z veliko humorja poigrava z iskanjem ravnovesja med željo in strahom obeh protagonistov – željo po partnerstvu in strahom pred vnovičnim razočaranjem.
Besedilo, ki ga je Eldridge napisal leta 2015, je bilo krstno uprizorjeno jeseni 2017 v londonskem Royal National Theatre, uspeh uprizoritve in vedno razprodana dvorana pa sta narekovala selitev produkcije v Ambassadors Thetare na West Endu. Od tam je bil na evropske odre le še korak.
Iz kritik
Predstava in ima vse, kar je potrebno za današnji čas: sodobno besedilo, ki ga je pred petimi leti napisal angleški dramatik David Eldridge in ga je odlično poslovenila Tina Mahkota, osrednjo temo, ki govori o osamljenosti ljudi, ki hrepenijo po pravem partnerskem odnosu, in vrsto referenc na današnjo družbo in njeno vedenje. /…/ Predstava je poldrugo uro trajajoči dialog med dvema, ki nosita precejšnjo prtljago minulih izkušenj in porazov, in razkriva tudi željo po domu, partnerstvu in toplini. Emblematičen je Laurin monolog, v katerem spregovori o svojih resničnih željah po družini. Vešče ga izpove igralka Anja Drnovšek, ki ves čas nekako vodi igro zapeljevanja, ob njej pa Luka Cimprič odlično izpelje niansiranje lika zadržanega in nezaupljivega moškega, ki živi spet pri mami in se boji novega razočaranja. Režiserka Renata Vidič je zgodbo, ki je prežeta tudi s humorjem in jo na trenutke dojemamo kot komedijo, postavila v realistični okvir trendovskega stanovanja – scena je delo Milana Percana – in protagonista spretno vodi med besedami in tišino, približevanjem in oddaljevanjem, do spoznanja, da sta vendarle na nek način sorodni duši in da je vredno poskusiti. V takšni zgodbi se ni težko prepoznati.
